Tokrat sicer že od doma. Ker smo sodelujoči na vaji opazili, da je tema zaradi tehničnih nevšečnosti izginila smo se dogovorili, da jo obnovimo.
Torej vaja IDASSA 2007 je potekala v okolici Zadra med 19.5. in 24.5. 2007. Temeljila je na večih dogodkih. Kot glavni dogodek je bil potres, katerega posledice so bile nesreče oz. onesnaženja z nevarnimi snovmi, potop ladje, porušitve objektov, teroristi pa so za povrh ugrabili še potniško letalo.
Slovenija je na pomoč sosednji Republiki Hrvaški poslala RKB enoto za hitre intervencije, potapljače EHI, vezista, in poveljstvo z oskrbo, skupaj 19 pripadnikov CZ RS.
Vaja se je odvijala na večih lokacijah, več o dogodkih povezanih z nevarno snovjo bo podal Nejč.
Sam sem v odpravi sodeloval kot vezist. S kolegom sva v Motoroline mobilne (MC2100) in ročne radijske postaje (GP360) sprogramirala tri simpleksne kanale katere so nam dodelili Hrvati. Za repetitorsko mrežo je poskrbel avstrijski communications support team, ki je poleg tega, da je postavil dva UHF repetitorja vodjem enot in poveljnikom iz 17 držav razdelil na posojo 109 ročnih radijskih postaj in pozivnikov.
Zaradi težavnega terena smo bili z dometom simpleksnega kanala precej omejeni. Vezista sva zato postavila stolp in GP anteno. S tem sva omogočila zvezo med campom in OSOCCOM (častnik za zvezo je imel ročno radijsko postajo GP360). Od Avstrijcev smo najprej dobili dve radijski zvezi in tri pozivnike. Ker sta bili dve zvezi premalo, saj enoti potapljačev in RKB nista bili vedno skupaj, vodji enot pa sta morala komunicirati s častnikom za zvezo na OSOCCU so nam Avstrijci posodili še eno zvezo. Da pa vezista v kampu ne bi ostala "brezveze" sva se v sistem pretihotapila z mojo radioamatersko postajo .
Zadnji dan vaje, ko so Avstrijci že pobrali opremo nazaj, smo od Hrvatov dobili TETRA postaji, ki pa nista delovali najboljše.
še beseda o tem kako je potekala aktivacija. Častnik za zvezo v OSOCCU, ki je seveda moral poplnoma poznati sposobnost in opremljenost naših enot, je na podlagi potrebe po pomoči tuje enote lahko predlagal ali zavrnil pomoč naših pripadnikov pri intervenciji. Seveda zavračanje za vsako intervencijo ni bilo možno oziroma bi izpadlo neprofesionalno. Ko se je v OSOCCU dogovoril za pomoč naše enote je po radijski zvezi, večinoma prek simpleksa poklical v camp, kjer je bila enota v pripravljenosti. S team leader-jem (poveljnik slovenske ekipe) in prek njega tudi z vodjo enote je prek radia uskladil vse podrobnosti. Izvoz je sledil v približno 10-ih minutah, večinoma so naši fantje vedno čakali na spremstvo policije ali pa katero izmed tujih enot s katero so imeli skupno spremstvo na isto lokacijo.
Včasih pred, včasih pa po izvozu je vezistom častnik za zvezo posredoval še kakšne podrobnosti. Ena najbolj ključnih informacij je bila seveda kdo je vodja intervencija, katermu se mora vodja enote javiti ob prispetju na kraj.
Tako nekako se je stvar odvijala pri 33 stopinjah C. Dobro, da smo imeli blizu morje, ki je bilo zadnje dva dni segreto že na 22 stopinj C.
