Ko berem vaše prispevke o vključevanju mladih v gasilske vrste me kar malce čustva zagrabijo.
Leto 1995 je za nas bilo eno izmed najbolj tragičnih. Hiteli smo (so) z GVC Tam 130 16/40 na požar neke stare hiše daleč gor v haloško vasico na teritorij sosednjega društva. Na vrhu klanca je voznik narahlo zapeljal na na bankino, ki se je po težo sesula, z njo pa se prevrnila ter kotalila po klancu navzdol (vinskih terasah) kakih 80m. V nesreči je voznik izgubil življenje, dva gasilca sta bila težje ranjena, eden lažje. dobro se spominjam tistega avgustovskega torka. Poveljnik je jokal kot še nikoli. V tistih dneh sem mislil da je z društvom konec. Nismo imeli več prvega vozila, morala je bila na psu. Zdi se mi da smo se takrat prvič zavedli kako kratko in dragoceno je življenje. Toda kaj ima to zveze z mladimi, se verjetno čudite. To je bil čas vzpona mladih. Posebej je izstopala generacija 1976, ki je bila najštevilnejša, najbolj prizadevna.
Kljub tej tragiki je društvo delovalo naprej, začela se je nabava novega GVC-ja, opreme, nadgradnja itd. Fantje so bili zelo prizadevni, skupaj so se družili v ti. "mladinski sobi" pod odrom ter v dvorani. Kupili so si mizo za namizni tenis, ter ga ob sobotah popoldne redno igrali. Bil je to čas brezskrbnosti, aktivnosti ter participacije mladih. Našel se je človek, ki je sestavil moško ter žensko tekmovalno ekipo (za trodelca). Bil je zelo prizadeven. Bil je mentor ter tekmovalec obenem. A vendar smo takrat že bili brez pionirjev in pionirk. V letih 1996-2000 smo redno tekmovali, se družili, imeli svoje piknike, zabave. Skratka mladi smo se počutili pomemben del gasilskega društva. A nekako z zamenjavo vodstev so se stavri začele zapletati. Starejši člani (beri: podporni člani) so hoteli da je njihov našin razmišljanja vedno prevladujoč in konformiziran. Leta 1998 smo začeli s pokalnimi tekmovanji pod okriljem GZS, kar je terjalo precejšnje finančne stroške, ki pa seveda niso bili po godu upravnemu in nadzornemu odboru. Podpora tekmovalcem je padala, dodatno pa se je stopnjevala ob tekmovalnih neuspehih. Odnosi med mladimi : starimi so se vedno bolj zapletali. Vrh so dosegli leta 2001, ko nismo uspeli na državnem gasilskem tekmovanju v Mariboru. Takrat smo se dokončno odločili da obe destini prenehata tekmovat. S tem pa je delež mladih znantno padel.
Januarja 2001 se v našem PGD na nivoju GZ organizira tečaj za gasilca. Udeležijo se ga en član ter okrog 5 članic. (pa še to bolj po sili, kot pa po lastni motivaciji). Januarja 2003 se v sosednjem PGD na nivoju GZ spet organizira tečaj za gasilca. naš rezultat: brez tečajnika.
Mogoče se vam bo zdelo čudno, da sem pri 20-ih edini preostali iz mlade generacije, najmlajši operativec, najmlajši na sestankih itd. Med 20-30 letom imamo še enega operativca, pa še ta se bolj distancira, a vendar je operativno aktiven.
In kako izgleda struktura članstva pri nas. Delež podpornih članov in takih nad 45 let se vsako leto povečuje, delež mladih pod 20 let: ga ni.
Torej smo društvo brez mladih, prevladujejo starejši. Povprečna starost operativca je nekje med 36-41 let. (! po moji oceni)
Vsako leto sprejmemo v naše vrste kar nekaj upokojencev/upokojenk, operativcev pa nič.
Moji sovrstniki imajo o domačih gasilcih slabo mnenje, delovanja društva ne poznajo, niti ne članov. Društvo samo ne skrbi za podmladek, ne najde nek človek ki bi pritegnil mlade. Mladi se raje družijo na vaškem igrišču (kakih 500 m nižje od gas.doma), tam rolajo, igrajo nogomet itd.
Prihodnost društva je negotova, kajti slej ali prej se bodo (bomo) člani postarali in posatali delavno manj zmožni - aktivni, mladih ki pa bi nasledili pa ne bo od nikoder! RAZEN ČE SE NE BO ZGODIL VELIK PREOBRAT!!! V kar pa, kot dolgoletni poznavalec razmer našega društva, dvomim.
Verjetno se sprašujete kakšna je moja vloga pri vsem tem. Odgovor: nevtralna, saj ne zavzemamnobene organizacijske, niti ne operativne funkcije. Že nekaj let mi ponujajo mesto tajnika, a vztrajno zavračam, saj vem da delo v nesproščenem ozračju ne bi obrodilo sadov.
Velikokrat pride do manjših stikov med menoj in starejšimi, jaz se vedno rajši umaknem in jim prepustim da tolčejo svojo filozofijo gasilstva, ki pa na žalost izvira še iz časov 80. let 20.stoletja (realsocializma)!!!
Včasih me zagrabi občutek, da bi vse skupaj zapustil, se umaknil iz gasilstva in v miru deloval. A prevlada občutek, da kljub moji osamljenosti, lahko vsaj nek delček pripomorem k izboljšavi stanja gasilstva pri nas.
Velika zahvala gre temu gasilskemu foruma (še posebej forumcem in forumkam), ki mi daje vsakodnevno moč in inspiracijo za nadaljnje delo v gasilstvu!!

HVALA
