Na prvi svoji vaji, ki sem jo vodila, sem se malce na glas "pogovorila" z dvema članoma in jima ob negodovanju povedala svoje (kdo od nas pa eje prišel pameten na svet), doživela pohvale in vse kar sodi zraven. Na živce mi je šlo, ker sem na vseh operativnih vajah vedno imela vlogo "samo" bolničarke oz. asistentke. In potem mi uspelo izrazit željo tudi na glas, da bi pa sama poskusla še kaj drugega. In je šlo korak za korakom, vse do zdajšnje funkcije.
In če danes pomislim je bilo vredno delati (in biti "samo" prva pomoč), včasih zgubljati živce, vmes že obupati, poslati vse skup nekam – da ne rečem kam, da sem prišla do tega mesta kjer sem. Ne rečem, da je vedno lepo, še vedno se od časa do časa s kom pogovorim "bolj na glas", ker mu kaj ni prav, pa pošljem vse skupaj v tri krasne. Ampak je vredno.
In s časoma ugotoviš da tudi najbolj trdim bučam prebije, da je tudi ženska lahko dobra operativka. Včasih verjetno celo boljša kot kakšen predstavnik nasprotnega spola. Ti pa tudi – ne obupaj in sledi svojim sanjam in željam. Včasih boš mogla požreti en kup dreka, da te potem čaka torta s smetano
Samo pogumno naprej, pa nikar obupat!
