GASILSKE ŠALE in ANEKDOTE

[Gregor K.]

PIROMANČEK

Lojze je bil imenovan za poveljnika prostovoljne gasilske brigade in cela vas je praznovala ta dogodek. Novinar lokalnega časopisa je vprašal Lojzeta:
"Slišal sem, da ste začeli že kot zelo mladi! je to res?"
"Ja, začel sem kot piromanček!"

[lipe]

LP!

Janezka dva dni ni bilo v šolo, zato ga učiteljica pobara:
"Janezek kje si bil pa včeraj ?"
"Z gasilci smo gasili ogenj !", ji odgovori Janezek
Učiteljica ni zadovoljna: "Janezek, gorelo je vendar včeraj,
kaj pa si počel prejšnji dan?"
Janezek odvrne: " Takrat smo pa imeli priprave!"

[pes]

Gregor K.

En komentar podoben župniku, ampak zgodilo se je na našem terenu.

Smo šli leta (mislim da) 99 nedaleč stran od gasilskega doma reševat iz poplavljene hiše starejšo žensko. Do vhoda v stanovanje sta morala it do pasa visoki ledeni vodi. No in prineseta žensko ven. Ko smo jo želeli nest v eno drugo stanovanje pa je hotela da ji gre eden še po televizijo v stanovanje. No pa kolega to prinese, a glej ga vrabca ženska hoče še anteno.Tako da ji je mogo prinest še anteno da smo lahko žensko spravli v suho stanovanje k enemu sosedu.

[Mateja]

Ce ljudje nimajo postaj, se pa drugace sporazumevajo ...

[Mateja]

Takole se po lestvi resuje

[Mateja]

Samo ce misli, kdo na morje - ok, ni cisto samo gasilsko, je pa prakticno ...

[Mateja]

Zgodbica je bila omenjena ze v rubriki GV-V2, ampak na Oskarjevo pobudo jo povzemam se enkrat in tvegam, da me bodo izkljucili iz drustva - bi me kdo vzel v svojega?

PGD Topole je sklenilo, da bo svojo 55-letnico praznovalo na prav poseben nacin in ob tem prevzelo tudi novo vozilo. To je bilo sele drugo novo vozilo v drustvu, prvo je bil legendarni tamcek iz leta 1984.

Protokol je bil pripravljen, sama sem sicer zadnji trenutek se tiskala program, potem pa v uniformo in proti gasilskemu domu. Nasproti se mi je pripeljal Drago, okrancljan z nageljckom !

Seveda se je izkazalo, da je treba zadnji trenutek se marsikaj postoriti, pa smo morali pljuniti v roke, srcni utrip se je temu primerno povecal, rdecica se je znasla na licih (ne le mojih) in ko so se zbrali se godbeniki, smo zaceli s slovesnostjo.

Po Pravilih gasilske sluzbe seveda. Najprej pozdrav, govori, priznanja, predaja kljucev in nato blagoslov. Ta gospod je topolski rojak z doktoratom (veliko ve ) in svoje znanje rad deli tudi z drugimi . Rad je tudi v srediscu pozornosti, tako da je po mnogih govorih sklenil, da bomo najprej zapeli. Pa smo. Potem je malo govoril, malo smo brali, malo peli in ravno, ko je pokimal poveljniku esalona, naj gasilce postroji, ta je zatulil MIR-NO!, gospod je pomocil v blagoslovljeno vodo, da bi avto "pozegnal", se je nas novopeceni sofer usedel v avto, prizgal sirene in odpeljal. Gledali smo ga in po nekaj tihih JA, KAM GRE PA ZDAJ? - NE VEM!, je tudi gospod opazil, da ga ni vec in na glas vprasal JA, KAM JE PA ZDAJ SEL? In dodal: "No, bomo pa eno zapeli." Pa smo jo, pa ne samo ene, temvec vec. Medtem je nas vrli predsednik skusal priklicati sina po mobitelu, ki ga je ob tej priliki izklopil, tako da se je rocno podal po vasi za pobeglim voznikom. Jaz sem na odru zamenjala vse odtenke rdece, godbeniki spodaj so se navihano smejali, praporscaki so se skrili za zastave in smejali, gasilci v stroju so brundali in se sprasevali: Ja, kam je pa sel? A je kje gorelo?, avtor protokola je moral pa kar v notranje prostore na stol sedet, da je zdrzal. Medtem se je se vedno razlegala pesem, ki je pocasi pojenjala tudi pri nasem doktorju teologije, tako da je cez cas vprasal: "A pa bo nazaj prisel?"

Pa je, potem smo zadevo skusali cim bolj dostojanstveno speljati do konca. Je bilo kar tezko ob tako nasmejanih obrazih ... Avto smo le blagoslovili z vodo, pospricali se s sampanjcem. Potem je pa nas zupan, ki je sicer zelo komunikativen, vendar ni tako seznanjen s protokolom, zacel dajati kozarce s sampanjcem se praporscakom ... No, saj so bili veseli ... Pa so jim jih drugi gasilci pobrali.

Avto pa se je tokrat ponovno odpeljal na preizkusno voznjo. Sirene so bile kar nekoliko tisje ... Gasilci so dobili dovoljenje za razhod, tistim, ki jih je zanimala notranjost pa ... avta in soferja spet ni bilo. Potem je le prisel. V svoj zagovor je povedal, da mu je vodja protokola povedal, da po Mirno lahko spelje, in dodal, da se mu je na sredi vasi le cudno zazdelo, kako to, da je on ze speljal, pa se blagoslovljen ni bil avto ...

Ampak nam bo pa to ostalo v spominu. Nasmejali smo se vsi. Slike si lahko ogledate tudi na http://www.pgd-topole.si/index2.html.

Kot receno, na voljo bodo tudi posnetki. Sedaj premisljujemo samo se o himni: Lepa si, lepa, roza Mar... - Ja, kam gre pa zdej? Bo dobra

[Andrej]

Nageljček ja Drago dobil na naši prireditvi.

Andrej

[Jožek]

Jaz pa vem enega, ko so gasilci samo vpleteni....

A veste, kdo lahko postane ribič?

Tisti, ki je preveč len za lovca, preveč počasen za gasilca in preveč tumast za policaja.

[Gregor K.]

Ti Jožek ne žali nas ribičev....


Poleg tega sem jaz gasilec, ribič, bil pa sem tudi lovec , tako da lahko iz prve roke poved da to ne drži, drži pa da ti kmalu zmanjka časa...

[Oskar]

Anekdota

Dispečer na poklicni enoti sproži alarm, v zvočnikih se čuje: "Pozor, gori Astra na Kosovelovi ulici! "

Prižgejo se signalne luči za izvoz štirih vozil.

" Madona, a gremo z celo brigado na en osebni avto!" glasno razmišlja gasilec Mirko.

(po resničnem dogodku v Mariboru )

[Gregor K.]

Oskar koliko časa nazaj pa je bilo to?

[Matjaž Zupan]

Ker je to tema Gasilske šale,bom pa še jaz eno dodal:

Gasilski veteran pripoveduje vnuku o dogodkih z intervencij,ki so se zgodile za čas njegove gasilske službe. Pa ga vnuk vpraša: Dedek,kaj so pa drugi počeli medtem,ko si ti gasil?

[Oskar]

POŽAR V NORIŠNICI

Zagori v norišnici in pacienti se razbežijo. Gasilci hitro prispejo in pogasijo požar. Nato vpraša direktor strežnike:" Ali ste vrnili vseh 10 pobeglih pacientov nazaj v sobe ?"
" Kako 10 , mi smo jih vrnili 20 !"

(Upam , da niso bili gasilci vmes ??? )

[Oskar]

ANEKDOTA

V tej resnični zgodbi ne bom navajal imen krajev in oseb iz preprostega razloga, ker je pomembna institucija storila napako, ki pa ni vplivala na varnost ljudi ali okolice. Sled tega je zgodba dokaj smešna in banalna hkrati. Najtežje pri vsej stvari pa je bilo napisat pravilen časovni vrstni red dogodkov.


Težave z utopljencem

Ribič iz predmestja večjega slovenskega kraja , se je neko popoldan odpravil k reki na ribolov. Pod ga je vodila po strmem z mešanim gozdom poraslem bregu reke. Ko je prišel, natovorjen z ribiško opremo, do majhnega tolmuna, kjer se je izlival potok v reko, je zagledal v vodi utopljenca. Starejši moški , je verjetno padel po strmem skalnem pobočju in končal v vodi tolmuna. Naš ribič se je hitro obrnil in jo jadrno odkuril v naselje , kjer je v najbližji gostilni poklical policijo in povedal kaj je videl na bregu reke. Seveda se potem ni več vrnil k reki, saj ni prenesel pogleda na mrliča v vodi.
Jaz in še dva poklicna kolega smo sodelovali pri reševanju tega nesrečnega moškega. Zaradi nedostopnosti terena smo splovili gasilski čoln kak kilometer nizvodno. Na nosila naloženega utopljenca in prekritega z črnim prtom smo zatem naložili na čoln. Po videzu sodeč je bilo truplo v vodi kakšnih par dni. Seveda so sodelovali policisti v uniformah, pa kriminalisti, pa preiskovalni sodnik in še kdo. Takrat še nisem vedel zakaj , ampak policisti so se vedli nekam skrivnostno in še posebej pedantno in skrbno so opravili svoje delo. Truplo smo zatem peljali do mesta splovitve čolna, kjer je že čakala pogrebna služba. Sedel sem v čolnu in držal nosila. Kolega je vozil gumi čoln z izven krmnim motorjem v smeri toka reke. Za trenutek je zapihal veter in se uprl v črni prt, ki je tako prekrival truplo , da je bila ena roka vidna. Zaradi tega se je skupaj z prtom dvignila tudi roka in izgledalo je , kot da naju možakar pozdravlja z dvigom roke !! Kolega je izpustil plin na ročici motorja in polglasno dejal : » Ja kaj te zdaj nori !« Sam sem se tudi ustrašil in skoraj izpustil nosila. Še dobro, da so bila nekoliko privezana.
Pozneje sva truplo srečno predala pogrebnemu podjetju. Da ob tem sploh ne omenjam »težav« ki sta jih imela delavca podjetja. Naj ostane med nami, kot radi rečemo.

Od tega dogodka je minulo nekaj let. Neko jutro sem sedel na vrtu lokala in skupaj z upokojenim delavcem policije pil kavo. Pogovor je nanesel na reševanje na vodi. Takrat mi je kolega zaupal nekaj več podatkov v zvezi z zgoraj omenjenim utopljencem.
Tisti dan , ko je ribič prijavil svojo najdbo, je patrulja policije zgrešila mesto najdbe in iskala utopljenca kakšen kilometer višje ob reki , kjer se prav tako steka v reko manjši potok. Ker policista nista ničesar opazila sta mislili , da gre za potegavščino. Seveda takrat na policijskih postajah še ni bilo telefonov , ki beležijo številko kličočega. Očitno pa si ob prijavi tega dežurni ni zapisal. Skratka nekaj so »zaštrikali«.
Lahko si predstavljaš, je razlagal kolega, kako se je začudil naš ribič, ki je po nekaj dneh zbral pogum in odšel lovit ribe na svoje priljubljeno mesto ob reki. Ponovno je zagledal mrliča na istem mestu kot pred dnevi, ko je prijavil najdbo.!!! Odvrgel je opremo in stekel v bližnjo gostilno in na telefon št. 92 malo »napel« policistom. No potem smo hitro našli truplo in prišli ste gasilci in odpeljali utopljenca, je kolega končal pripoved.

Tudi to se živemu človeku zgodi. Po tem sem si »dvig roke« utopljenca med vožnjo razlagal nekako takole: » Ja, kje pa ste hodili tako dolgo!«