Protokoli za gasilce
Pravila foruma
V tem forumu veljajo splošna pravila foruma, ki jih dobite tukaj
V tem forumu veljajo splošna pravila foruma, ki jih dobite tukaj
-
Janez Koncilija
- Naj forumovec 2006
- Prispevkov: 4608
- Pridružen: 21. Avgust 2003, 10:38
- Kraj: Topole
- Kontakt:
Bo treba dodati 
Tema se mi zdi zelo zanimiva. V tej temi sem opazil razmišljanje, da je nepotrebno "šdudirati pogrebe". S tem se popoplnoma ne strinjam. Svečanosti oziroma protokol nastopanja gasilcev na javnih prireditvah, kamor spadajo tudi pogrebi je v PS zelo pomankljiv. Zagovorniki svobode pri organizaciji prireditev, bodo tak protokol sicer zagovarjali. Sam pa sem prepričan, da bi najštevilčnejša uniformirana organizacija v RS morala imeti do podrobnosti izdelan enoten protokol za vse primere nastopanja gasilcev na javnih prireditvah.
Za začetek, se bom omejil na vprašanja in moje pomisleke na izvedbo pogrebnih slovesnosti, ki so po mojih večletnih izkušnjah najbolj pereče, predvsem za ljudi, ki morajo prevzeti nase odgovornost izvedbe pogrebnih aktivnosti. Nepravilna in površna izvedba dodatno prizadane svojce, najbližje prijatelje, gasilke in gasilce, ki so bili tesno povezani z umrlim članom.
Organizacija pogrebnih slovesnosti se mora začeti s sklicem izredne seje UO, na kateri se dogovorijo aktivnosti ob izvedbi pogreba. Ni zanemarljivo omeniti, da se seja obvezno začenja z minuto molka v čast in spomin umrlega. Dogovori na seji naj bi bili usmerjeni predvsem določitvi tričlanske žalne delegacije, ki pred pogrebom obišče svojce, jim izreče sožalje v imenu PGD, se z njimi dogovori o vrsti pogreba (v krogu domačih oz. v organizaciji PGD ali druge organizacije katere član je morda bil).
Če se družina odloči za gasilski pogreb, je pomembno, da z družino na obisku dogovori čimveč podrobnosti o sami izvedbi. Vznemirjanje in nenehno obiskovanje družine z različnimi vprašanji do pogreba je nedopustno in neodgovorno. Že pred odhodom delegacije svojcem, preverite podatke o umrlem članu, da jih lahko dopolnite z vprašanji na obisku pri svojcih. Pomemben podatek, ki se ga lahko pridobi že pri obisku, je število govornikov na pogrebu. Na nešteto pogrebih, se pojavlja večje število govornikov in vsi po vrsti navajajo iste podatke iz otroštva umrlega. Zato je bolj primerno, da se v takem primeru, govornik iz gasilkih vrst, v svojem govoru bolj posveti obdobju, ki ga je član preživel v društvu. Organizacija pogrebne slovesnoti zahteva tudi odgovore na vprašanja, kdo bo poskrbel za pevce, trobentača, slikanje in ostale majhne a pomembne podrobnosti. Popravnega izpita ni!
Družino je potrebno obvestiti in povabiti na žalno sejo v društvo, ki naj bo izvedena do tri dni po pogrebu. Samo na željo svojcev, je lahko žalna seja na dan pogreba.
Nedopustno se je pogrebnih slovesnosti udeleževati, v nepopolni gasilki opravi (različni čevlji, superge, beli ali raznobarvni štunfi, različni plašči in vetrovke itd...) . Ešaloni v takem primeru izgledajo, milo rečeno, kot skupina neodgovornih pajacev, ki kažejo nespoštovanje do umrlega in do lastne organizacije. Zelo žalostno, je da sem na mnogih pogrebih to opazil tudi pri ljudeh, ki so v častni straži, ob krsti ali žari in pri nošenju odlikovanj. V teh primerih, bi po mojem mnenju, moral biti vsak spremljevalec obvezno opremljen s srebrno gasilko čelado, svečano uniformo s pasom, belimi rokavicami, črnimi čevlji in temnomodrimi štunfi! Taisto velja za vse praporščake.(PS?)
Menim, da je lahko tudi povštrček z odlikovanji, čeprav mala nepomembna malenkost, izrednega pomena. Po mojem mnenju bi moral biti enoten za našo organizacijo, z izvezenim gasilskim grbom na prednji strani. Lahko mi verjamete, da to ni drago, pomeni pa zelo veliko.
Častni ešalon, se postroji, uredi po velikosti in vrsti uniform, na odmaknjenem kraju in le nekaj trenutkov pred pogrebom pristopi na primerno mesto. Morda je pametno pripomniti, da se ešalon privede v primernem vrstnem redu, da bo urejeno sodeloval pri pogrebni slovesnosti (prihod v rikverc smeri).
Žalni govor, je poglavje zase. Mnogi razmišljajo, da je potrebno imeti čimdaljši govor, saj si vsak član le-to zasluži. Pa to ni res! Govor mora biti kratek in jedrnat največ 3-4 minute. Dolgi govori nimajo pozitivnega učinka. Svojci, prijatelji in prisotni na pogrebu, si želijo le da bo tega mučnega trenutka čimprej konec, zapomnijo si le govornika, ki jih je nepotrebno dolgo zadrževal, po možnosti še v neznosni vročinu ali hudem nalivu. Govor naj bo posvečen delu umrlega v gasilski organizaciji. Samo v primeru, da je govornik le gasilec, naj omeni tudi del privatnega življenjepisa. Govori se ne smejo ponavljati! Pri sestavljanju govorov, se zavedajte, da vas umrli nikakor ne sliši, zavedajte se, da vse kar govorite, govorite svojcem in prijateljem umrlega. Nepravilen govor seže v srce in odpira nove rane, za to pa vam, verjamite, ne bo nihče hvaležen. Govori, naj bodo posvečeni le spominu na lepe trenutke, ki smo jih preživeli z umrlim.
Obstaja še ogromno podrobnosti, ki niso zapisane. Morda sem pri pisanju na hitro ustrelil tudi kakšnega kozla, zato vas naprošam da me popravite in dodate svoja mnenja!
Tudi sam nekoč o pogrebnih slovesnotih nisem razmišljal, morda se mi je to zdelo nepomembno!? A ko si primoran, zadevo organizirati, iščeš in iščeš pomoč in nasvete na vseh koncih. Razočaran ugotoviš, da si žal prepuščen sam sebi in svoji intuiciji. Na koncu se zaveš, da si naredil mnogo napak in s tem dodatno prizadel svojce in prijatelje, ki se jim nikoli ne moreš opravičiti!
Težave in smrt so nerazdvojliv del našega lepega in kratkega življenja!
Vsekakor si vsak član naše organizacije zasluži dostojanstven odhod v onostranstvo. A naj vam bo vodilo moje razmišljanje, da si sam najbolj želim, da ob mojem odhodu dodatno ne obremenjujete moje družine in gasilcev, zadustuje le kratek HVALA, če menite, da sem ga vreden!
Pa brez zamere, Dušan B.
Za začetek, se bom omejil na vprašanja in moje pomisleke na izvedbo pogrebnih slovesnosti, ki so po mojih večletnih izkušnjah najbolj pereče, predvsem za ljudi, ki morajo prevzeti nase odgovornost izvedbe pogrebnih aktivnosti. Nepravilna in površna izvedba dodatno prizadane svojce, najbližje prijatelje, gasilke in gasilce, ki so bili tesno povezani z umrlim članom.
Organizacija pogrebnih slovesnosti se mora začeti s sklicem izredne seje UO, na kateri se dogovorijo aktivnosti ob izvedbi pogreba. Ni zanemarljivo omeniti, da se seja obvezno začenja z minuto molka v čast in spomin umrlega. Dogovori na seji naj bi bili usmerjeni predvsem določitvi tričlanske žalne delegacije, ki pred pogrebom obišče svojce, jim izreče sožalje v imenu PGD, se z njimi dogovori o vrsti pogreba (v krogu domačih oz. v organizaciji PGD ali druge organizacije katere član je morda bil).
Če se družina odloči za gasilski pogreb, je pomembno, da z družino na obisku dogovori čimveč podrobnosti o sami izvedbi. Vznemirjanje in nenehno obiskovanje družine z različnimi vprašanji do pogreba je nedopustno in neodgovorno. Že pred odhodom delegacije svojcem, preverite podatke o umrlem članu, da jih lahko dopolnite z vprašanji na obisku pri svojcih. Pomemben podatek, ki se ga lahko pridobi že pri obisku, je število govornikov na pogrebu. Na nešteto pogrebih, se pojavlja večje število govornikov in vsi po vrsti navajajo iste podatke iz otroštva umrlega. Zato je bolj primerno, da se v takem primeru, govornik iz gasilkih vrst, v svojem govoru bolj posveti obdobju, ki ga je član preživel v društvu. Organizacija pogrebne slovesnoti zahteva tudi odgovore na vprašanja, kdo bo poskrbel za pevce, trobentača, slikanje in ostale majhne a pomembne podrobnosti. Popravnega izpita ni!
Družino je potrebno obvestiti in povabiti na žalno sejo v društvo, ki naj bo izvedena do tri dni po pogrebu. Samo na željo svojcev, je lahko žalna seja na dan pogreba.
Nedopustno se je pogrebnih slovesnosti udeleževati, v nepopolni gasilki opravi (različni čevlji, superge, beli ali raznobarvni štunfi, različni plašči in vetrovke itd...) . Ešaloni v takem primeru izgledajo, milo rečeno, kot skupina neodgovornih pajacev, ki kažejo nespoštovanje do umrlega in do lastne organizacije. Zelo žalostno, je da sem na mnogih pogrebih to opazil tudi pri ljudeh, ki so v častni straži, ob krsti ali žari in pri nošenju odlikovanj. V teh primerih, bi po mojem mnenju, moral biti vsak spremljevalec obvezno opremljen s srebrno gasilko čelado, svečano uniformo s pasom, belimi rokavicami, črnimi čevlji in temnomodrimi štunfi! Taisto velja za vse praporščake.(PS?)
Menim, da je lahko tudi povštrček z odlikovanji, čeprav mala nepomembna malenkost, izrednega pomena. Po mojem mnenju bi moral biti enoten za našo organizacijo, z izvezenim gasilskim grbom na prednji strani. Lahko mi verjamete, da to ni drago, pomeni pa zelo veliko.
Častni ešalon, se postroji, uredi po velikosti in vrsti uniform, na odmaknjenem kraju in le nekaj trenutkov pred pogrebom pristopi na primerno mesto. Morda je pametno pripomniti, da se ešalon privede v primernem vrstnem redu, da bo urejeno sodeloval pri pogrebni slovesnosti (prihod v rikverc smeri).
Žalni govor, je poglavje zase. Mnogi razmišljajo, da je potrebno imeti čimdaljši govor, saj si vsak član le-to zasluži. Pa to ni res! Govor mora biti kratek in jedrnat največ 3-4 minute. Dolgi govori nimajo pozitivnega učinka. Svojci, prijatelji in prisotni na pogrebu, si želijo le da bo tega mučnega trenutka čimprej konec, zapomnijo si le govornika, ki jih je nepotrebno dolgo zadrževal, po možnosti še v neznosni vročinu ali hudem nalivu. Govor naj bo posvečen delu umrlega v gasilski organizaciji. Samo v primeru, da je govornik le gasilec, naj omeni tudi del privatnega življenjepisa. Govori se ne smejo ponavljati! Pri sestavljanju govorov, se zavedajte, da vas umrli nikakor ne sliši, zavedajte se, da vse kar govorite, govorite svojcem in prijateljem umrlega. Nepravilen govor seže v srce in odpira nove rane, za to pa vam, verjamite, ne bo nihče hvaležen. Govori, naj bodo posvečeni le spominu na lepe trenutke, ki smo jih preživeli z umrlim.
Obstaja še ogromno podrobnosti, ki niso zapisane. Morda sem pri pisanju na hitro ustrelil tudi kakšnega kozla, zato vas naprošam da me popravite in dodate svoja mnenja!
Tudi sam nekoč o pogrebnih slovesnotih nisem razmišljal, morda se mi je to zdelo nepomembno!? A ko si primoran, zadevo organizirati, iščeš in iščeš pomoč in nasvete na vseh koncih. Razočaran ugotoviš, da si žal prepuščen sam sebi in svoji intuiciji. Na koncu se zaveš, da si naredil mnogo napak in s tem dodatno prizadel svojce in prijatelje, ki se jim nikoli ne moreš opravičiti!
Težave in smrt so nerazdvojliv del našega lepega in kratkega življenja!
Vsekakor si vsak član naše organizacije zasluži dostojanstven odhod v onostranstvo. A naj vam bo vodilo moje razmišljanje, da si sam najbolj želim, da ob mojem odhodu dodatno ne obremenjujete moje družine in gasilcev, zadustuje le kratek HVALA, če menite, da sem ga vreden!
Pa brez zamere, Dušan B.