ORIENTACIJA – zgrešen koncept / problematika izgube ekip

[Dave D]

Bliža se regijsko tekmovanje v orientaciji. Naša mladina izvaja kondicijske treninge in pridno vadi različne gasilske veščine, da se bodo na tekmovanju odrezali čim bolje. A ko napoči dan tekmovanja pri mladini opažam, da se ne bojijo tega, da bi slabo opravili gasilske naloge temveč, da se bodo med tekmovanjem na progi izgubili. Kakšen pomen za gasilstvo ima torej dandanes tako tekmovanje in kaj je posledica tega?

Vprašanje: Ali ne bi bilo bolje, da bi se na vseh tekmovanjih v orientaciji pot jasno označilo s puščicami, da se mladina ne bi izgubljala?? Sam namreč ne vidim koristi od tega, da mladina doma trdo dela na gasilskih veščinah, potem pa zaide s poti in si popolnoma pokvari uvrstitev in posledično veselje do dela. Konec koncev namen gasilskih tekmovanj ni ta, da bodo otroci postali stezosledci ali taborniki temveč ta, da bodo obvladali gasilske veščine, imeli nekaj kondicije in ohranili veselje do gasilstva. Kaj pa se dejansko dogaja? Mladina v roke prime zemljevid in prebira rebuse z zemljevidov, starih tudi po 15 let, z malomarno označenimi potmi ipd. Ko sam primeš karto v roke, se resno vprašaš, da je pravi čudež, da se kdo sploh kaj znajde z njih. Rešitev? Zloglasni ukrep - s seboj vzemite telefon, če se slučajno izgubite…?? Res super. Da ne omenjam nekaterih sodnikov na kontrolnih točkah, ki se samo režijo skupinam, ki od njih stečejo v napačno smer ter ostanejo lepo tiho in brez besed?! Kaj se je zgodilo z mentorstvom, tovarištvom in medsebojno pomočjo? Lep vzgled za mladino, ni kaj. Res bi bilo težko reči ekipam, tamle se gre naprej, veliko sreče in zdravo!

Pa se bo našel kdo, ki bo rekel, da so naloge na točkah bolj ovrednotene, kot čas teka, kar daje prednost ekipam, ki so tehnično bolje podkovane. Deloma je to res, vendar…na državnem tekmovanju so ekipe pri gasilskih veščinah že tako dobro natrenirane, da imajo prednost tisti, ki hitreje tečejo, oz. se na terenu bolje znajdejo (domačini). Zakaj bi torej imele določene ekipe prednost, če lahko to enostavno rešimo z dobro označeno potjo in je potem za vse ekipe enako, rešimo pa tudi problem izgube ekip?

Koncept gasilskega tekmovanja v orientaciji je po mojem mnenju nekoliko napačno zastavljen in potreben korekcije, saj ne vzpodbuja pravih kvalitet, ki jih pri mladem gasilcu potrebujemo.

[Ninja]

Pozdravljen!
Ko prebiram tvoje pomisleke o zgrešenem koncepru oz. problematiki izgube ekip, pri orientaciji, kot si zapisal v naslovu, bi rada dodala nekaj svojih pomislekov oz. svoj odgovor na zastavljeno vprašanje.
Če bi se pot na tekmovanju v gasilski orientaciji označilo, to tekmovanje ne bi smelo več nositi ime orientacija, kajti pri tem se lahko vprašamo, kaj pomeni beseda orientacija? Beseda orientacija izhaja iz latinske besede orient, ki pomeni vzhod. Dobesedno pa orientacija pomeni določanje nebesne smeri po vzhajajočem Soncu, torej vzhodne strani. Orientacija se je skozi čas spreminjala. Danes pa »orientirati se«, pomeni določitev stojišča in smeri gibanja glede na strani neba in topografske znake na karti ter glede na objekte v naravi. Poznamo seveda več načinov orientiranja (s kompasom in karto - najbolj natančno, brez kompasa in karte-po soncu (+ ura), po senci predmetov, po zvezdah, po vetru, po naravnih znamenjih,...). Beseda orientacija nam pove še, da je orientacija sposobnost, da se znajdemo v neznanem okolju (v razmislek zakaj je to dobro?). Menim, da je pomembno, da mlade člane naučimo tudi veščin oz. osnov orientacije, ker jim bo prej koristilo kot škodilo. Da mladina prime v roke karto in z nje prebira rebuse so po mojem mnenju krivi mentorji, saj je naloga, nas mentorjev, da otroke o tem poučimo. Preden začnemo otroke učiti, kako se orientirajo, jih moramo seznaniti s karto. In sicer tako, da spoznajo karto in njene sestavne dele (naslov, merilo, oznako strani neba, letnico izdelave,...), nato skupaj pregledamo legendo in najbolj pogoste topografske znake. Poleg tega ne smemo pozabiti tudi na relief. Nato spoznamo kompas (sestavne dele in njegovo pravilno uporabo). Naslednji korak je lahko določanje smeri sever-jug in nato vaje kako se orientiramo z zemljevidom (orientacija karte). Za začetek izvajamo različne vaje, ki pomagajo otrokom, da se čim bolje spoznajo s karto in z nje znajo poiskati potrebne podatke. Nato se odpravimo v naravo in svoje znanje vadimo, vadimo, vadimo, tako kot gasilske veščine. In tako kot dobro opravljene gasilske veščine, tudi veščina orientacije ne pride čez noč in sama od sebe. Otroke je potrebno počasi in pravilno uvajati in iz lastnih izkušenj vam povem, da se zadeve dajo izvajati z otroci in to zelo uspešno. Orientacija v naravi + gasilske veščine so super zadeva za otrokovo rast in razvoj, le pravilno jih je potrebno izvajati in so zadeve zelo zanimive, tako za otroke, kot izziv za mentorje.
Kar se tiče sodnikov na kontrolnih točkah, je njihova naloga korektno sojenje na kontrolni točki in ne usmerjanje ekip, ki so na poti. Je pa res, da se kot sodnik večkrat ugrizneš v jezik, ko bi kateri ekipi rad povedal oz. pokazlal pravo pot, a menim, da naj bodo pravila za vse enaka.
Pri končnem rezultatu menim, da je skupek obojega zmagovalna kombinacija (hitro in pravilno opravljene kontrolne točke in hiter tek). In ni pravilo, da se domačini bolje znanjdejo na terenu. Naše društvo trenira orientacijo na terenu kar v bližini domačega kraja, ki naj bi ga otroci poznali, pa v dobi interneta temu žal ni več tako, kot je bilo včasih, ko smo daleč na okoli poznali vsako kurjo potko, če se lahko tako izrazim. Seveda pa je odvisno tudi od človeka oz. ekipe, ki pripravlja karto in traso poti, če to ostane skrivnost oz. poznajo pot in nameščene kontrolne točke le za to izbrali (ker menim, da je edino pravilno in pošteno), je največ možnosti za enakovredno tekmovanje med vsemi ekipami.
Zanima me še, kaj naj bi bile prave kvalitete pri mlademu gasilcu? Jaz menim, da je prava kvaliteta gasilsko znanje in spretnosti, ki jih pridobijo na vajah, izkušnje iz tekmovanj (dobre in slabe), sposobnost in znanje orientiranja v naravi (pravilne uporabe karte in kompasa), opazovanje okolice, fizična priprava in timsko delo; mogoče sem kaj celo izpustila, pa ravno tako mladi gasilec pridobi na vajah in tekmovanjih iz gasilske orientacije.

Lep pozdrav,
Nina

[zibko]

@Ninja: popolnoma se strinjam s tabo. Orientacija pomeni, da se v prostoru orientiramo. Če bi označevali progo, potem to izgubi smisel in bi otroci tekli kot fjakrski konji.

[Dave D]

@Ninja: popolnoma se strinjam s tabo. Orientacija pomeni, da se v prostoru orientiramo. Če bi označevali progo, potem to izgubi smisel in bi otroci tekli kot fjakrski konji.

Popravi me, če se motim - mlajši pionirji/ke tako ali tako tečejo v spremstvu mentorjev, ki berejo karto. Se pravi, mentor jim pokaže pot (seveda, če jo pravilno prebere), otroci pa tečejo kot fijakarski konji. Mar ni res? Če se mentor zmoti, otroke pelje po napačni poti, ergo njihov nastop je odvisen od mentorja?? Saj mentorji ne tekmujejo med seboj, temveč otroci! Ali pač?! Res ne vem zakaj v takem primeru sodniki ne napotijo ekipe na pravo pot? To je za mene zgrešena filozofija.

Tekmovanja v iskanju točk na terenu so bolj primerna za tabornike. GASILCI vadimo gasilske veščine, potrebne za gašenje in reševanje. Menim, da bi bilo bolje, če bi se dal rajši poudarek na gasilske veščine in fizično pripravljenost, kot znanju orientiranja v prostoru. Še posebej za pionirje. Kje dejansko bodo to otroci kdaj potrebovali?? Šele kasneje v operativni enoti, pa še takrat je branje zemljevidov stvar vodenja in poveljevanja, se pravi bodo imeli še dovolj časa, da se tega priučijo. Sedaj bi bilo pa bolj pomembno, da imajo otroci občutek, da so na isti strani kot sodniki, se pravi da so z njimi in ne proti njim. Včasih hočemo biti bolj papeški od samega papeža, ko se držimo pravil in jim ne pomagamo, s tem pa naredimo več škode kot koristi. Pri tem pa pozabljamo, da je naš glavni cilj ta, da v otrocih vzbudimo čut za veselje za delo v gasilskih vrstah.

Seveda je vse odvisno iz katerega vidika vzgoje gledaš. Če gledaš širše, je seveda fino, če se otroci tudi znajo orientirati v prostoru, znajo brati karte itd. Po drugi strani bi bilo pa super tudi, če bi poznali osnove poslovanja in ekonomike, saj bi jim to precej prav prišlo v nadaljnjem življenju. Pa jih vsega ne moremo naučiti. Nekaj morajo pa storiti tudi starši ter šola. Mi, kot gasilci, pa jih moramo učiti gasilske stvari, saj je konec koncev naš namen, da bodo otroci enkrat gasilci in ne markerji gozdnih poti. Morda sem pa to samo jaz, ker gledam vse skozi operativne oči.

Spodbujanje pravih kvalitet? Zame je važno le to, da bo otrok enkrat dober operativni gasilec, ostalo me ne zanima

[gapi]

Spodbujanje pravih kvalitet? Zame je važno le to, da bo otrok enkrat dober operativni gasilec, ostalo me ne zanima

Je kar zanimovo prebirati tole debato. Bom na tole tvojo zadnjo trditev odgovoril z retoričnim vprašanjem. Ali dober operativec ne potrebuje orientacije?? Pomisli samo na primer na gozdni požar, tam je orientacija še kako pomembna.

Imam pa enostavno rešitev zate, ko si tako "prosti" tovrstnim tekmovanjem, potem enostavno ne greš in tako otroke prikrajšaš še za kakšno dodatno izkušnjo.

Kar se pa označevanja poti tiče, pred leti je taka praksa že obstajala, a se je potem prav iz razloga, da to potem ni orientacija, opustila.

[Ninja]

Po razpisu gredo mlajši (pionirji in pionirke) na progo v spremstvu mentoja, kar je zaradi varnosti (nekateri so lahko stari le 6 let) in ne zaradi tega, da bi namesto njih bral karto in jih orientiral v prostoru. Seveda pa ni prepovedano, lahko mentor orientira ekipo in tečejo po njegovih navodilih in seveda, če se mentor napačno orientira, gre ekipa v napačno smer. Lahko pa otroci to počno sami oz. je najbolje, da delajo kot ekipa in mentor poskrbi, da tudi otroci vidijo karto in spremljajo kako se jo orientira in na podlagi tega izberejo pravo pot - prepuščeno samim mentorjem. Vrjamem pa, da je težava, če mentor ne pozna osnov orientacije... Kar se tiče sodnikov in njihovega dela pa sem navedla že zgoraj.
Na kratko, menim, da vsako znanje ne škodi in gasilec, ki ima široko znanje (z različnih področji), je po mojem mnenju dober gasilec-operativec. Čisto banalen primer, kako pa najdete pot, ko greste na izlet? Se poslužujete le tehnike, ali kdaj primete v roko tudi zemljevid (avtokarto) in pogledate katera pot pelje do cilja? Tudi to je neke vrste orientacija. Tako, da je znanje orientacije še kako pomembno in seveda dobrodošlo, tudi v vsakdanjem življenju. In če to otrok osvoji pri gasilcic, smo lahko le veseli. Še eno menenje, bolje se je zadev naučiti takrat, ko imaš možnost in postopoma graditi znanje in ne ko je nujno in nekaj na hitro.
Da imajo otroci občutek, da so na isti strani kot sodniki, jim ta občutek privzgojijo mentorji, ki jih pripravljajo na tekmovanja. In seveda, če se otrokom razloži kaj je pravi in kaj ni prav, menim, da ta občutek pride sam od sebe, saj otroci vedo, da če so vajo naredili prav in hitro, da bo sodnik njihovo delo ocenil kot dobro, če pa so naredili napako in le-te ne priznajo in se spustijo v boj s sodnikom, bodo vedno imeli občutek, da je sodnik proti njim. Ravno tako, če se otrokom razloži, da so na progi na tekmovanju v gasilski orientaciji, odvisni sami od sebe in se ne morajo zanašati na sodnike, zopet ne bodo sodniki proti njim. Če pa se jim razloži, češ vam bodo že sodniki na KT pokazali pravo pot in sodniki le-tega ne bodo storili, bodo po mnenju otrok zopet sodniki proti njim. Torej, če povzamem, je vse stvar interpretacije posameznega mentorja, ki dela z ekipo.

Seveda, se strinjam, da je naše poslanstvo, da otroke navdušimo za delo v gasilskih vrstah in boljše kot bo naše delo v mladih letih, boljše operativce bomo lahko vzgojili. Le pravi pristop moramo imeti, za katerega pa ni pravila - oz. vsak ima različen pristop, ki pa ni nujno pravilen ali napačen.

Torej, če Dave D meniš, da orientacija ni važna za to, da otrok enkrat postane dober operativec, potem se tega ne poslužuješ in vadiš le gasilske veščine.

Lep pozdrav,
Nina

[zibko]

@Ninja: Znova se lahko z vsem napisanim strinjam.

[Dave D]

Ninja, hvala za tako obsežen in podroben odgovor, se deloma moram strinjati z njim, pa vseeno imam še nekaj vprašanj:
- Če je ta orientacija tako pomembna za otroka, bodočega gasilca, zakaj potem ni nikjer v urnikih za osnovni tečaj, nadaljevalni tečaj, tečaj za vodjo skupine itd. zaslediti obvezne vsebine, predmeta geografije in orientiranja v prostoru (branje kart, delo s kompasom, azimuti, izohipse, delo na terenu)? Če starejših gasilcev ne učimo tega, se to pričakuje od mlajših?
- Zakaj je bila pot na državnem prvenstvu v orientaciji (lansko leto) označena s puščicami ter ponekod omejena celo s trakom? Dvojna merila?
- Delo sodnikov: Če bi hoteli biti zares nepristranski, bi tekmovanja morali soditi sodniki, ki niso člani društev, ki na tekmovanju nastopajo (čeprav je to praktično skorajda nemogoče).
- Koliko specialk (z izohipsami ipd.) imate v gasilskih vozilih, ali imate v vozilih kompas?
- Kako izkušene mentorje pošiljate na progo z vašimi najmlajšimi, da tečejo z njimi? Mar niso to bolj neizkušeni pobje/dekline, katerim se še da tekati z mladimi, ali so to prekaljeni stari mački? Se potem čudite, če se kdo izgubi?

Se strinjam, da je za splošno znanje, učenje orientiranja mladine v prostoru v redu. Vendar, da se v tem tekmuje, nekako ni gasilsko uporabno. Konec koncev je orientiranje v prostoru, ki ga ne poznaš (primer tekmovanje) in orientiranje v prostoru, ki ga poznaš (lastni intervencijski okoliš) hudo različno. In ne spomnim se, da bi mi kdaj v primeru gozdnega požara, na dan vlekli kakšne karte in na njej iskali poti kako do ognja. Je potrebno kar vedeti, kako se pride do tja, če ne si bolj ali manj pečen.

p.s. Ne me hecat, da pri vas mentor ne bere karte, ko gre na pot z mlajšimi pionirji??! Da izbirajo pot kot ekipa??? Dejte no, sej ja tekmujejo in nimajo časa it še na kavico in prediskutirat, kje bi bilo fino it.

Da, pri nas mentorji učimo otroke, da so sodniki zlobni škatje, da lahko zvalimo krivdo za neuspeh pač na nekoga drugega In potem, če so kdaj zlobni do otrok in se jim posmehujejo, ko zgrešijo pot, jih pač lažje potolažimo, da so to le zlobni škratje, pravi gasilci pa, da si med sabo pomagajo.

Za izlete pri nas pogledamo pot na Via Michelin, to je to, zaenkrat še ne uporabljamo Garmina. Pač uporabljamo druge vrste tehniko. Znamo pa tud nekateri še na karto pogledat, pa ne zato, ker bi se tega učili pri gasilcih. So naš »učas« kar v šoli to učili, so bili še tisti časi, ko smo bili še predvideni za kurirčke/pionirčke in so mislili, da se bomo kaj več po hostah »pojal«, ampak se nam, hvala bogu, ni bilo treba.

Res je, da ima vsak mentor malo drugačen pogled na vzgojo lastnega podmladka. Tudi jaz imam svojega. Vsi pa se trudimo, da bi mladina imela veselje do gasilstva in da bi ostala v naših vrstah. Tekmovanja so potrebna, prav tako dobre uvrstitve. Če ne drugje takrat, ko se deli denar za delo z mladino (katerega si mentorji lačno razdelimo med seboj in si nakupimo kopico hitrih avtomobilov, luksuznih vil ipd.).

Lep pozdrav, uspešno vzgojo ter veliko sreče na regijskem tekmovanju!

[Ninja]

Pozdravljen Dave,
najprej čestitke za dobre rezultate na regijskem tekmovanju v gasilski orientaciji.
Odgovori:
- če bi jaz (in še kateri od mojih kolegov) sestavljala urnike in gradivo za izobraževanja, bi bile zagotovo tudi osnove orientacije zajete v izobraževanjih oz. tečajih, tako pa (vsaj pri nas) vemo kako trdo je delo z GZS (trajaaaaa, da se kaj premakne)
- Zakaj je bila pot na državnem tekmovanju v orientaciji označena, ne vem. Vem pa, da se to dogaja že leta. Moje mnenje je zato, ker organizator ne pozna in ne ve kaj pomeni orientacija.
- Če sodnik ve in se zaveda, da opravlja delo sodnika, potem mora biti po svoji (sodniški) dolžnosti nepristranski (je res, žal, včasih enim to ne gre najbolje)
- v gasilskem vozilu imamo samo karto pri Operativnem gasilskem načrtu po vaseh v različnih merilih - glede na velikost vasi; kompasa nimamo
- domač teren dodobra poznamo
- z mlajšimi gredo na progo dokaj izkušeni mentorji, če pa gre katero leto kdo na novo, ga poučimo o karti, kompasu in njihovi pravilni uporabi, se pa zgodijo tudi kiksi in mentor kaj spregleda
- ne jaz se prav nič ne čudim, da se kdaj kdo zgubi... kajti opažam (tudi na minulem reg. tekmovanju sem sredi gozda opazovala, kako so nekatere ekipe tekale sem in tja in iskale in iskale...), da mentorji včasih ne opravijo svoje naloge in poučijo otrok ali mentorjev spremljavalcev osnov orientacije.

Koliko pa je gasilsko uporabno se učiti o delih človeškega telesa na gasilskem kvizu? Je mar uporabno za splošno razgledanost?

Nisem rekla, da mentor ne bere karte, ko gre na pot z mlajšimi, ampak da ekipa sodeluje, to pomeni, da tudi otroci vržejo uč na karto.

Pri nas nimamo te taktike, da otroke šuhtamo kdo je zloben in kdo je kriv za neuspeh.

No potem sva iz istih starostnih vrst...

Iz katerega društva si, da vem k vam pridet, ker pri nas se denar za mladino žal ne deli tako, da bi si ga lahko mentorji delili med sabo, smo pač obsojeni na stare avtomobile in barakice

Lep pozdrav,

Nina

[Dave D]

Hvala za čestitke! Očitno sem dvignil kar nekaj prahu z mojimi objavami na forumu, kajti določene odgovore na to tematiko sem dobival že kar med samim tekmovanjem. Osebno mi ni žal, da sem izpostavil dotično problematiko (izgube ekip), saj se mi zdi, da so bili organizatorji potem dosti bolj pozorni na določene detajle priprave tekmovanja (dobro pripravljena karta poti, ekipa za iskanje izgubljenih ekip s štirikolesnikom idr.). Zelo mi je bila všeč tudi »nedemokratična« prestavitev začetka tekmovanja tako, da so lahko vsi otroci imeli enake pogoje ter tekli v dokaj lepem vremenu.

Kar se tiče izgube ekip so se nam žal uspešno izgubile dve ekipi. Ugotovili smo, da smo kar se orientiranja tiče, zares šibki. Nismo pa vedeli, da je naša naloga, da otroke poučujemo branja zemljevidov. Mislili smo, da so otroci o teh zadevah že podučeni. In menim, da nismo edini, ki so počeli tako. Se bomo poskušali znajti po svojih močeh in otroke to nekako naučiti, res pa je, da nismo strokovnjaki na tem področju. Če bo potrebno se bomo za pomoč obrnili tudi na g. Dušana iz vaših koncev, ki je na tem področju bolj podkovan in nam je že ponudil svojo pomoč. Kljub vsemu jaz še vedno mislim, da je izvajanje orientacije po gozdu bolj domena tabornikov, skavtov ter vojakov, kot gasilcev… pa vseeno, če bomo hoteli izboljšati znanje naše mladine na tem področju, bo potrebno nekaj storiti tudi v tej smeri.

Kar se tiče gasilskega kviza ne bi izgubljal preveč besed. Deli človeškega telesa spadajo najbrž v isto kategorijo kot poznavanje slovenskih mest. Splošna razgledanost. Očitno smo gasilci res druga šola, kajti neposredne povezave z gasilstvom to dvoje res nima. Sem pa vesel, da se zadeve malo popravljajo in se eliminirajo določena zastarela vprašanja ter se uvajajo nova (še posebej na področju prve pomoči), pa še kak arhaičen ostanek bi se še vedno našel… Je pa gasilski kviz po mojem mnenju zelo težko tekmovanje, saj združuje znanje kot fizično pripravljenost/spretnost. Oboje na visokem nivoju redko najdemo združeno v enem otroku. Je pa orientacija in znanje preventive po mojem največja rak rana današnje gasilske mladine.

Iz katerega društva sem piše spodaj, z denarjem nismo v izobilju, še posebej ker smo društvo prve kategorije. Imamo pa nov gasilski dom, na katerega smo zelo ponosni in kar soliden/zmerno star vozni park. S plačo ne bo nič, je bil tisto, žal, le hec

[gapi]

Iz katerega društva sem piše spodaj, z denarjem nismo v izobilju, še posebej ker smo društvo prve kategorije. Imamo pa nov gasilski dom, na katerega smo zelo ponosni in kar soliden/zmerno star vozni park.

Naj mi moderator oprosti, mali iz teme. No tako skromen pa zopet ni treba biti, še marsikatero društvo višje kategorije se ne more pohvaliti s takšnim voznim parkom kot je vaš, pa nov gasilski dom, itd. Že samo podatek da imate GVC 16/25 mislim da pove dovolj.

[Peter]

Orientacijsko tekmovanje ne spada med tekmovanja v gasilskih veščinah. Namenjeno je popestritvi dela z mladimi. Če ti je všeč na njemu sodeluješ, drugače pač ne. Res je pri mlajših bolj "kros" varianta, vendar je to precej bolje kot pa da se kakšnemu malčku kaj pripeti. Pri starejših ne bi smelo biti ne oznak ne usmerjanja s strani sodnikov. Takrat pridejo do izraza tisti, ki imajo več v glavi.

Res imajo ponavadi domačini prednost, saj se lahko vsakodnevno sprehajajo po možnih progah in si ogledujejo teren. K njihovi prednosti ponavadi pripomorejo še slabo narejeni zemljevidi, ki imajo med točkami narisane ovinke, ki jih lahko sekaš. Sicer je po moje zgrešeno tudi to, da se pot vrisuje. Dovolj bi bile že točke.

Pri lanskih poplavah v Ljubljani je bilo videti, da nekateri sploh ne znajo pravilno obrniti karte oz. določiti položaja, kaj šele, da bi našli pravi naslov. Treba je vedeti, da ne posredujemo vedno samo na nam dobro poznanem terenu in da ob odhodu največkrat tudi na GPS ne pomislimo. Kaj pomaga vodji intervencije, da zna pravilno obrniti karto požarnega načrta in usmeri napad, če pa gasilci (karikirano) potem iščejo tablo z napisom Severni vhod.

Če potrebujete znanje o orientaciji bo za začetek dosti, da pogledate v priročnik za delo z mladino.

[Ninja]

Dave D, pri taki izpostavitvi, žel ne moremo mimo, da nebi podali nekaj odgovorov, predvsem tisti, ki se trudimo, da bi si tekmovanje v gasilski orientaciji, res zaslužilo takšno ime. Menim, da ti ni potrebno biti žal, ker si izpostavil to tematiko, ker verjetno nisi vedel, da v naši regiji, omenjeno tekmovanje že nekaj let poteka na zelo visokem nivoju, upam si trditi, da celo višjem in bolj organiziranem kot državno, no vsaj do lanskega leta, ko se je tudi državni nivo precej popravil. Zelo smo lahko veseli, da imamo v svojih vrstah zelo dobrega strokovnjaka s področja orientacije, ki je vedno pripravljen deliti svoje znanje in izkušnje.

O gasilskem kvizu bova pa drugič kakšno rekla;) Rekla bom samo, da kar se tiče znanja preventive, bo potrebno sistem precej spremeniti, da bomo lahko dosegli določen oz. željeni nivo pri mladini in obenem iti v korak s časom (veliko je starih oz. zastarelih zadev). Če imaš vpogled, le vrži uč na letošnja vprašanja za mlajše pri DMG-ju (sodi v novo temo).

Pa seveda, niso vsi otroci za vse, tako kot nismo vsi odrasli za vse. To je potrebno jemati naznanje.

Potem imamo le eno skupno zadevo, tudi mi smo društvo I. kategorije, ostalo pa ste v veliki prednosti.

Lep pozdrav,

Nina

[KvIz]

Glede kviza: Na kvizu ni več negasilskih tem. Spremljajte razpise.

[Dave D]

Naj mi moderator oprosti, mali iz teme. No tako skromen pa zopet ni treba biti, še marsikatero društvo višje kategorije se ne more pohvaliti s takšnim voznim parkom kot je vaš, pa nov gasilski dom, itd. Že samo podatek da imate GVC 16/25 mislim da pove dovolj.

Nisem rekel, da je slab, temveč soliden. Zmerno star pa zato, ker je najmlajše vozilo v garaži staro 10 let. Glede denarja - Investicije gasilskega doma in nakupa GVC 16/25 so se zaključile leta 2008. Od tedaj naprej smo prestavili na MODE "šparanje"

Glede kviza - sem res opazil, da ni bilo več krajev. Včeraj so me zmedle priprave na DMG, v katerih so kraji zopet prisotni. Muka za učenje.

Orientacija: Mislim, da je na splošno znanje orientacije na zelo nizkem nivoju. Morda je v vaših koncih (Litija) zaradi vašega povečanega udejstvovanja na tem področju znanje dosti višje, vendar menim, da v splošnem 75% otrok ne ve kje je sever in kje jug. Ponavadi ima ekipa treh otrok tudi vodjo, ki bere zemljevid, ostala dva člana pa se po domače "šlepata" in spita zraven ter čakata povelje, v katero smer je potrebno krenit. In potem nič čudnega, da se zgubijo. Ko pa enkrat ugotovijo, da so zašli, se jim pa nikamor več ne mudi in lepo počasi špancirajo, ti pa na drugi strani čakaš živčen, kje da so in kaj se je zgodilo. Tako tekmovati res nima potem nekega smisla.

Peter - Nekega dne na eni izmed intervencij... Notranji napadalec poveljuje, da naj mu naredijo odprtino na južni strani strehe za prezračevanje... Kaj, kje??! Pa je hitro spremenil povelje, da je to na tisti strani, ki gleda proti Trzinu... Aaaaa, pa tako povej, je sledil odgovor Se je potrebno malo prilagajati v poveljih, pa se vseeno da opraviti delo (napad s prednje strani, leve, desne, zadaj ipd.). Je pa res, da je v zadnjih letih že nekajkrat prišlo do aktivacije državnih načrtov v primeru večjih nesreč (Kras, Železniki, poplave v Ljubljani) in se zgodi, da posreduješ na teritoriju, ki ga ne poznaš. Če slučajno s seboj nimaš časa vzeti zemljevida, ga ponavadi pridobiš v štabu na sami lokaciji. Se pa takrat res izkaže, kdo zna brat zemljevide in kdo ne.