Že samo pisk pozivnika je stresna situacija in nanjo se vsakdo drugače odzove. (Eni postajeno nervozni, dvigne se jim pulz,... postanejo furjasti, zaletavi, spet drugi se umirijo premislijo,..)
Enako je pri srečanju mrtvih oseb, tudi sam sem že imel opravka z mrtvimi in sem vsaj po mojem odreagiral popolnoma mirno in smo skupaj s kolegi gasilci zadevo izpeljali povsem profesionalno, posledic kasneje (vsaj do sedaj) nisem imel... imam namreč to srečo da si obrazov ljudi ne zapomnem. (v poklicnem življenju mi to žal včasih dela preglavice)
Kot je napisal Robit, najbolje je da ponesrečenca ne gledaš v obraz. Koncentriraš se na delo ki ga moraš opraviti,... Je pa dobra zadeva, da se po končani intervenciji gasilci ki so posredovali na dotični intervenciji skupaj sestanejo (ne podpiram sicer alkohola) ob pivu ali kozarčku vina in si povejo svoje doživetje intervencije, občutke, tegobe,... Takšnih stvari ne smemo držati v sebi. Predvsem pa je treba gasilcem dopovedati da smo tudi mi samo ljudje in ne heroji ki bi vse prenesli brez posledic.
Če pa nekdo ni za neko delo, oziroma se ob določenem delu ne počuti vredu pa mora tudi biti sam toliko samokritičen, da se tatšnih intervencij ne udeleži ali pa prosi za premestitev na delo kjer pa ne bo imel opravka s ponesrečencem. Žal ne moremo biti vsi za vse. Ne da koga želim užalit ampak če je nekdo slabo dovzeten za takšne dogodke pa je lahko super gasilc za notranje požare ali pa odličen pri delu z nevarnimi snovmi
Lahko pa se zgodi, da na povsem "rutinski" intervenciji gasilec doživi velik stres. Stres lahko sproži praktično karkoli.
Sam sem vsaj na oziroma po intervenciji največji stres doživel ob uspešni preprečitvi storitve samomora. Nisem bil izpostavljen nobeni večji nevarnosti, oseba je bila hitro na varnem izven nevarnosti, ... gasilci smo le nudili tehnično pomoč policiji pri preprečitvi storitve samomora. Med čakanjem na ekipo NMP z zdravnico pa smo skupaj z nesrečnikom in njegovimi starši počakali v stanovanju
Ob prih
in ja povsem prav ima 
