Imam vprašanje, ki se bo večini (vsaj mlajši generaciji) mogoče zdela smešna, ampak sam še vedno nekaj dam na zastavo, pa čeprav pljuje po njej celo uradna politika. Spodbudilo oziroma dvignilo mi je pa pokrov, ko sem po TV gledal našo znano smučarko, ki je izjavljala, da je ponosna (in ne vem kaj še), da bo nosilka slovenske zastave na otvoritvi olimpijskih iger. Naj pustim ob strani, da bi punca raje zastopala tuje barve (zastave), ker bi tam več kapnilo, višek pa je, da je v rokah držala zastavico, ki je bila na palico pritrjena na napačnem koncu. Zato močno dvomim o poznanju njene zavesti, kaj pomeni zastavonoša, seveda pa je je tu še večja krivda medija, ki ji je takšno zastavo porinil v roke in jo snemal.
Ker imamo tudi v gasilskih vrstah probleme za našimi simboli, ki bi morali biti svetinje (državna zastava, prapor društav, GZ...)je prav, da malo razmislimo, kako vcepiti ali povrniti spoštovanje v simbole, za katere smo včasih rekli, da bi dali "i svoj život", danes pa zastava za večino predstavlja kos blaga, za katerega se nategujejo levi in desni kje je preveč in kje pramalo zvezd in če morje ni dovolj valovito, to pa je tudi vse.
Je bilo le včasih bolje, ko je bila samo ena (zvezda namreč)
Pa zavedno razmišljanje vam želim.
LP
Janez
