Da, Mitja se popolnoma strinjam.
In ravno tu je eden vidnejših problem (po mojem mnenju) usposabljanja prostovoljnih gasilcev, ne glede na to ali je to temeljno usposabljanje (tečaj za pridobitev čina) ali dopolnilno usposobljanje (specialnosti).
Pred kratkim sem v naši GZ sodeloval pri tečaju specialnosti. Trije predavatelji (hkrati tudi inštruktorji) smo imeli nekaj čez 80 tečajnikov. Tečaj smo razdelili v 4 termine, pa se kljub temu nisem mogel posvetiti vsakemu tečajniku posebej, preprosto zato, ker ni dovolj časa.
In če povrhu kakšen od tečajnikov pride na tečaj samo po značko ali zaradi družbe, potem smo tam, kjer predavateljski kader včasih zelo težko motivirati te posameznike, navkljub npr. dobro pripravljenim predavanjem in vajam.
Menim, da je ena od rešitev v večjem deležu prakse v tečajih. To ne pomeni, da bi znižali ure teorije, ampak da bi povečali število ur prakse. Konec koncev -
besede mikajo, zgledi vlečejo.
Hkrati pa bi morali uvesti stopenjsko usposabljanje kadra npr.:mentor, inštruktor (pogoj opravljen osnovni tečaj specialnosti za mentorja), predavatelj (pogoj opravljen tečaj specialnosti za inštruktorja).
Iz svojih skromnih izkušenj lahko povem, da je najbolj pomembno:
1. Predavatelj / inštruktor mora biti dobro strokovno podkovan in dobro pripravljen na predavanja / vaje.
2. Medsebojno spoštovanje, ker se po mojem "na silo" ne da osvojiti nobenega znanja.
3. Predavatelji / inštruktorji naj se zavedamo da ne samo usposabljamo ampak posredno tudi vzgajamo (zato pogoj tečaj specialnosti za mentorja).
P.S.
Pred nekaj dnevi, ko je bilo kratko srečanje tekmovalnih ekip po tekmovanju, je k sodniški mizi pristopil eden od "mojih" tečajnikov iz tečaja za vodjo skupine in mi potarnal nad skopostjo tečaja.
Kljub temu se bil vesel, ker vidim (in slišim) da so
tečajniki željni znanja, predvsem pa jih je potrebno vzpodbujati,
ker iz takšnih tečajnikov še nekaj bo.
Pozdrav,
Andrej ml.
________________________
Vse kar je - beži!
