Gorenje Nevarne snovi Teh. reševanje Gašenje Ostalo Ljubljanski gasilec
Slike gasilskih domovForumGalerijaO spletišču
Glavni meni
Prijava
Uporabniško ime:

Geslo:

samoprijava

Pozabljeno geslo?

Registrirajte se!
Iskanje
Kdo je online
7 uporabnik(-ov) online

člani: 3
gosti: 4

laznik, SAŠO, Andy69, več...
Slovenija : Tovariš si, ko zaupaš tovarišu svoje življenje, ko rešuješ
Objavil pes - 12.1.2015 14:15:38 (1137 x prebrano) Novice tega avtorja

V času krize in naravnih ujm, ki so v preteklem letu prizadele Slovenijo, so prostovoljni gasilci postali nosilci vrednot, kot so nesebična pomoč sočloveku, solidarnost in tovarištvo. Jošt Jakša je poleg funkcije predsednika gasilske zveze tudi generalni direktor direktoriata za gozdarstvo, lovstvo in ribištvo.

Imate neverjetno medijsko pozornost, po vseh javnomnenjskih anketah uživate najvišjo stopnjo zaupanja ljudi. Obstaja možnost, da ta pozornost, kot je pri nas v navadi, lahko doseže tudi nasproten učinek?
Vsi smo ljudje. Že od Egipta ali Rima naprej je jasno, da denar, oblast in slava lahko pokvarijo ljudi. Upam, da smo svetla izjema v tej državi in da bomo znali to pozornost videti predvsem kot obveznost, da nadaljujemo delo, da bomo v svoji skromnosti in svojem poslanstvu upravičili zaupanje ljudi še dolga leta.

Je pa res, da bi nekateri radi tudi našo priljubljenost uporabili za lastne interese.

Na primer?
Poglejte samo politične stranke. Ni lepšega, če se fotografiraš z gasilci, to je baza 158.000 članov, zaradi podpore številnih ljudi smo zanimivi za mnoge. Tem skušnjavam ne smemo podleči. Treba je ohranjati moralno držo, ki smo jo izkazali, držo človeka, ki bo nesebično daroval svoj čas za sočloveka v stiski. Po drugi strani pa, če ne bomo znali te medijske pozornosti izkoristiti za to, da bi dobili nujna sredstva, ki jih potrebujemo za delo, nismo ravno modri, mar ne? Tu je tanka meja, po kateri je treba zelo pazljivo hoditi, da te ne prevrne v prepad nečimrnosti.

Kakšen človek mora biti gasilec?
Predvsem mora v sebi čutiti notranjo poklicanost.

Vas moti, da se o vas govori kot o novih junakih, ki so v precej načeto demoralizirano družbo prinesli stare nove vrednote?
Naziv junak se mi res ne zdi najbolj primeren. Rimljani so svoje junake imeli v arenah, to so bili gladiatorji. Veliko bolj bistveno se mi zdi, da nas ljudje prepoznajo kot moralno silo, kot nosilce določenih vrednot, tovarištva, prostovoljne pomoči sočloveku, moralnih načel.

Zakaj ne bi bila junakinja tekstilna delavka s štiristo evri plače, mati samohranilka s tremi otroki? To je junaštvo: kako preživeti in hkrati moralno vzgajati svoje otroke.

Junak je tudi gasilec, ki ima svojo družino, a je tvegal vse, da je šel reševat tujo družino.
Tisti trenutek, ko sem se odločil, da postanem prostovoljni gasilec, sem se k temu zavezal. To je postal način življenja, in to vsakega od nas. V srcu moraš čutiti iskreno poslanstvo pomagati ljudem.

Kako širite to na mlajše generacije, na nabornike v gasilskih vrstah?
Samo z zgledom. Zato pa pravim, da bi bil vesel, če bi Slovenija v naši organizaciji prepoznala zgled in paradigmo, ki bi dala tej državi malo več optimizma, zaupanja v sočloveka. Imam občutek, da vlada zelo hud pesimizem.

Še pred krizo in med njo smo veliko govorili o krizi vrednot, zdaj se zdi, da nas tudi ali predvsem zaradi vašega zgleda ni več sram pojmov, kot so solidarnost, tovarištvo, nesebična pomoč.
Ta padec vrednot, o katerem govorite, se je zgodil že na začetku tranzicije. Ker vsako enoumje rodi nasprotno enoumje, tako je tudi v naravi. Nihalo zaniha iz ene skrajnosti v drugo. To nihalo se mora počasi umiriti, da pride v sredinsko lego. In po obdobju, ki je poudarjalo vrednote skupnosti, je prišlo obdobje, ki je za vrednoto postavilo dobiček – in skrajni individualizem. Junaki so postali tisti, ki so iz sto enot čez noč ustvarili dvesto, tristo enot. Tega ni ne v naravi ne v ustaljeni ekonomiji. Otroške bolezni demokracije v Sloveniji počasi izzvenevajo, upam, da iz najstniške dobe prihajamo v dobo odraščanja.

Vaša prostovoljna dejavnost v preteklem letu je presegla vse gabarite prostovoljstva: o kolikšnem številu ur na terenu lahko govorimo?
V preteklem letu smo bili na intervencijah skupno okrog štiristo tisoč ur. Če po ceniku gasilske zveze ura profesionalnega gasilca stane petnajst evrov brez opreme, bi torej naše delo v tem primeru stalo šest milijonov evrov, in to brez opreme.

Kljub vsesplošni hvaležnosti državljanov Slovenije do gasilcev se pojavljajo vprašanja, zakaj ste pravzaprav vi, torej prostovoljni gasilci, prevzeli vlogo, ki bi jo morala prevzeti država?
Odgovor je preprost: ker družba ni dovolj bogata, da bi si lahko privoščila toliko profesionalnih gasilcev. Med letom jih večinoma ne potrebujemo v takšnem številu. Ko pa se zgodi, kar se je zgodilo v preteklem letu, so tukaj gasilska društva prostovoljnih gasilcev. Če vzameva recimo Ljubljano, imamo okrog 130 poklicnih gasilcev, ki delajo v štirih izmenah; imamo svoj sistem kroženja. Ko so v Ljubljani poplave, moraš imeti na terenu petsto gasilcev, ne bi bilo racionalno, da bi država plačevala takšno gasilsko armado, ki morda celo leto ne bo imela pravega dela.

Kako poteka sodelovanje med gasilskimi brigadami in gasilskimi društvi?
Sistemi aktiviranja vodenja so vnaprej določeni v elaboratih, ki so na centrih 112. Večja urbana naselja imajo poklicne gasilce; teh je v Sloveniji okrog 650. Načeloma so vsi vključeni v javno gasilsko službo, njen nosilec je občina, lokalna skupnost. Poleg gasilske brigade obstaja še 35 različnih gasilskih društev, različnih kategorij. Kajti vsa društva niso enaka. Višja ko je kategorija društva, več je operativnih članov, več opreme potrebuješ, da izpolnjuješ kategorijo. Ob vpoklicu je pomembno, da točno veš, koga kličeš, s kakšno tehnično opremo in s kakšnim moštvom lahko pride na kraj nesreče.

Že leta 2010 smo ob poplavah videli, da če nas ne bi bilo, bi ta država klecnila. Kako bi zagotovili elektriko? Gasilci smo najmnožičnejši, a tukaj ne smemo izpustiti vseh preostalih služb, ki so vključene.

Kdo še? Reševalci, civilna zaščita ...?
Gorski reševalci, jamarji, vodniki službenih psov, Rdeči križ, delavci elektrovoda, elektropodjetij, ki so opravljali nečloveške napore. Gasilci smo tukaj zgolj najbolj množični.

In najhitrejši in najbolj učinkoviti.
Ne smemo pa pozabiti na vse druge. Šele ko združimo sile, smo močni.

Koliko časa potrebujete od klica pa do trenutka, ko ste v popolni opremi v vozilu, ki pelje na teren?
Vzemiva, da dobim klic nekaj čez polnoč. Stanujem v Fužinah, pri Cukrarni imamo društvo, garažo imam nekaj sto metrov od doma; vstanem, potrebujem nekaj minut, da se oblečem, in sedem v avto. Najkasneje v osmih minutah sem na društvu.

Je določen najkrajši čas?
Je. Izvoziti moramo v petnajstih minutah od poziva. Stanovanje gori, kaj se bo zgodilo, če bi na kraj nesreče prišli šele po eni uri? V gasilski brigadi, kjer so profesionalci že v bazi, se izvoz zgodi že minuto po klicu.

Znotraj avtocestnega obroča dobivamo pozive od štirih popoldne pa do petih zjutraj hkrati z gasilsko brigado. In skupaj izvažamo na dogodek. Izjema so kontejnerji, za katere poskrbijo oni.

Med delovniki med peto zjutraj in četrto popoldne v primeru večje potrebe prav tako pokličejo prostovoljne gasilce; a gasilska brigada v tem primeru opravi levji delež.

Kot sva prej omenila: treba je vedeti, katero vlogo komu zaupati. Na podeželju ali v manjših krajih so prostovoljci prepuščeni sami sebi in so odlično organizirani.

Večkrat ste povedali, da ima prostovoljno gasilstvo 150-letno tradicijo. Kako je mogoče, da ves ta čas ohranjate tako visoko raven organiziranosti, učinkovitosti?
Mi smo polvojaška organizacija. Smo uniformirani. Tudi poveljevanje gre po hierarhiji.

Kot ste rekli na razglasitvi Delove osebnosti leta: Ko nadrejeni pošlje gasilca na določeno nalogo, mora točno oceniti situacijo, sicer ga lahko pošlje v smrt.
Tako je. To niso otroške igre. Nekateri morda mislijo, da so gasilske vaje drage igračke za malo starejše fantke. To je zelo resna stvar. Redne vaje so nujno potrebne, da bomo znali uporabljati tehniko, taktiko, predvsem pa za ohranjanje tovariških odnosov. Mi smo namreč še vedno tovariši.

Beseda, ki zveni kot iz prejšnjega sistema.
Beseda tovariš izhaja iz Avstro-Ogrske, nekdanji sistem si jo je samo izposodil. Tovariš si, ko zaupaš tovarišu svoje življenje, ko rešuješ v poplavah, ko gasiš goreči gozd, hišo, si odvisen tudi od svojega tovariša. Tudi v Nemčiji in Avstriji se gasilci med sabo kličejo kamerad. Biti tovariš pomeni, da nekomu popolnoma zaupaš. Kako bom reševal življenja z nekom, ki mu ne zaupam? To sem razložil tudi kardinalu Rodetu, ki ga je ta naziv zmotil. (nasmešek)

Kdaj?
Na proslavi ob 105. obletnici gasilskega društva Grosuplje. Ko sem v nagovoru pozdravil vse prisotne s »spoštovane tovarišice gasilke in tovariši gasilci«, sem pri kardinalu opazil zelo presenečen pogled. Zdelo se mi je prav, da mu razložim, da v tem primeru ne govorimo samo o tovarišu, ki smo ga v nekdanji državi poznali petdeset let, ampak da naziv tovariš obstaja že 150 let. Natančneje 146 let, kolikor obstaja organizirano gasilstvo.

Ogenj je bil od nekdaj dober hlapec človeka in slab gospodar. Človek se je vedno znal organizirati ob požarih, nesrečah, naravnih ujmah. Že stara Emona je imela organizirano gasilsko službo, tudi v srednjeveški Ljubljani, vemo, da so Ljubljano večkrat opustošili požari, so imeli cehe, ki so imeli različne naloge.

Kako sploh poteka vodenje od vrha navzdol, da pride do gasilca, ki v gozdu izpod z žledom obloženih vej rešuje človeka?
Vsi člani smo enakopravni, le da imamo eni večje obveze in odgovornosti. S tem, ko prevzameš odgovornost, imaš večja pooblastila.

Mislim, da smo ena od redkih organizacij, ki to hierarhijo vodenja in večje odgovornosti zna spoštovati. Ko pridemo na poplavljeno območje ali pred goreče poslopje, ni časa za parlamentiranje, kaj bi kdo počel in ali se drugi s tem strinjajo; medtem bi hiša zgorela, mi bi pa na koncu ugotavljali, da smo imeli cel kup dobrih idej, ki jih ni nihče realiziral.

To zveni kot metafora za državo.
Hotel sem reči, da se je na intervenciji treba hitro in odgovorno odločati. Navodila, ki se jih dobi od poveljujočega, morajo biti kratka, jedrnata, razumljiva, tisti, ki jih dobi, jih mora speljati.

Kako volite najvišje predstavnike in zakaj vodja skupine postane vodja? Ker se je odlikoval na terenu, zaradi znanja iz izkušenj?
Predsednik in poveljnik sta voljena v volilnem letu za mandat petih let. Voli se tudi namestnik poveljnika, namestnik predsednika, podpoveljnik, podpredsednik; če na intervenciji ni prisoten nihče od njih, vodenje prevzame tisti, ki je najvišji po činu. V sistemu izobraževanja imamo čine, ki so primerljivi z vojaškimi, le poimenujemo jih drugače, torej od navadnega vojaka, gasilca, pa do generala. Tu ne gre za lesketanje činov, vsak ima svojo funkcijo, svoje naloge in odgovornosti.

Stranski učinek vaše priljubljenosti so očitno tudi oglasi za novo oddajo na Pop tv Postani gasilec! Kako na gasilskem društvu gledate na tovrstno komercializacijo vašega poklica?
Na Pop tv so hitro sprevideli, da to ne sme biti klasičen resničnostni šov, ki bi gledanost pridobival s konfliktnimi situacijami. Delo gasilcev vendar ni konfliktno, temelji na sodelovanju, na tovarištvu.

Ne bežimo od medijske pozornosti v smislu predstavitve našega dela, odrekanj, nevarnosti, nikakor pa si ne želimo, da bi kdo izkoristil našo priljubljenost in verodostojnost v družbi za komercialne namene. Smo prostovoljni gasilci, delamo zaradi notranje poklicanosti, ne za plačilo, zato ne moremo biti predmet televizijske oddaje, ki bi temeljila na tekmovalnosti in denarnem nagrajevanju. In moram reči, da smo se z vodilnimi, z direktorjem Pop tv Pavletom Vrabcem in Brankom Čakarmišem, lepo dogovorili in da so prisluhnili našim argumentom. Soglasno smo se odločili, da za zdaj takšnega tipa oddaje ne bo, da pa bomo prišli do skupne rešitve.

Zakaj bi mladi ljudje sploh postali gasilci? Kaj jim ponujate?
Lahko so bili gasilci njihovi starši, lahko je gasilec njihov prijatelj, lahko doživi notranji klic pomagati človeku, lahko ga zanima delo s tehniko, izobraževanje, lahko ga v naše vrste pripelje radovednost. Ponujamo druženje, izlete, tekmovanja.

Ko prvič pomagaš nekomu ali celo rešiš življenje, se verjetno zgodi neopisljiv učinek, ki ...
... kar recite – ki je neke vrste droga, da. In lahko vam povem iz izkušnje, da nič ni primerljivo z občutkom notranjega zadovoljstva, ki ga doživiš, ko pomagaš sočloveku. Tega z denarjem ne moreš kupiti. Tega ne moreš kupiti nikjer. To je poseben občutek, ki ga spoznaš samo, kadar ga doživiš.

Ljudje na Notranjskem so mi rekli, da so gasilcem, ki so v žledu reševali družine ali v poplavah stali v vodi ure in ure, hoteli stisniti v roke nekaj deset evrov, »za kavo«, a nihče ni vzel denarja.
Saj ne smejo.

Samo takrat, ko ob novem letu prinesejo gasilski koledar?
Takrat prinesemo koledar kot darilo. Ničesar ne pričakujemo. Pridemo, voščimo in podarimo koledar. Če kdo želi dati prispevek, ga pač da.

Res pa je, da ko sem skupaj s tovarišem tudi sam hodil od vrat do vrat in voščil novo leto, sem se velikokrat prepričal, da lepša in bolj okrašena ko so vrata, manj bo njihov lastnik pripravljen prispevati. (nasmešek)

Z donacijami se vendarle ne morete financirati?
Kje pa. So gasilska društva, ki jih skoraj stoodstotno financira lokalna skupnost, veliko je odvisno od odnosa z županom.

Mnogi ljudje mislijo, da bi si za tako požrtvovalno delo gasilci zaslužili nekakšen sistem nagrajevanja.
Bojim se, da bi denar za prostovoljno dejavnost lahko uničil to organizacijo. Se pa strinjam, da je treba poskrbeti za določene ugodnosti, sploh v zdravstvu: da bi človek, ki rešuje življenja, morda lahko manj časa čakal na operativni poseg. Hočem reči, da bi bilo prav, da nekdo, ki je reševal življenja, dobi tudi pomoč, kadar jo sam potrebuje.

Kaj se dogaja s pripravo zakona, ki bi v primeru zaposlitve gasilca delodajalcu omogočil davčno olajšavo?
Tega še ni. Delodajalec je dolžan spustiti gasilca na poziv in je upravičen do refundacije plače gasilca, ki je bil vpoklican. A treba je razumeti tudi delodajalce. Stvar je kompleksna. Treba bi bilo zgraditi mehanizme, da bomo delodajalcem prek sistema davčnih olajšav ali zavarovalništva ponudili določene rešitve v primeru večjega izpada prihodka podjetja, ki ima zaposlene gasilce.

Kako ohranjate kondicijo v obdobjih, ki so relativno mirna, brez hujših nesreč?
Pomembno je, da nenehno obstajajo intervencije, zato da moštvo ostaja v psihofizični kondiciji. Sicer to ohranjamo z vajami enkrat na teden, v našem društvu se recimo zberemo vsak četrtek, se postrojimo, preverimo tehnično opremo, predvsem pa se družimo, povežemo.

A nekaj je: če v naslednjem letu ne bo večjih naravnih nesreč, bo spomin ljudi usahnil. To je tako. Zanimivi smo toliko časa, kolikor so razmere na terenu ekstremne. Lahko pa rečem, da si mi vsi želimo bolj mirnega leta. Kakovost našega dela bi se lahko merila tudi v preventivi.

Imate po vseh teh dogodkih razvite preventivne strategije v primeru poplav, žleda?
Res je, da imamo zaradi teritorialne razpršenosti in vpetosti v lokalno skupnost možnost in obvezo delovati preventivno. Tudi pri organizaciji evakuacijskih vaj, ozaveščanja ljudi, že v vrtcih, na šolah. Zdaj, med prazniki, se je kar nekaj požarov ponovno zgodilo zaradi neprimerne uporabe lučk, svečk. Ko se nesreča že zgodi, si prisiljen pomagati, jaz bi raje poskušal vse, da se nesreče preprečijo vnaprej, če je le mogoče.

Ste bili v času žleda na terenu?
Samo prvi dan, potem sem se moral odločiti, da bom opravljal delo, za katero sem odgovoren; v tem primeru gre torej za poveljstvo. Takrat smo v Logatcu sprejeli avstrijske kolege; od 125 avstrijskih gasilcev iz Avstrije je bilo kar 123 prostovoljnih, ki so vzeli dopust, naložili svojo tehniko in se pripeljali v Slovenijo, da bi pomagali svojim kameradom.

Gesta, ki je nad vsemi predsodki in stereotipi.
Pustite predsodke, to zganja politika. Ljudje jih nimamo. Ekstremisti v politiki so tisti, ki želijo ustvarjati nasprotja, ljudje lahko samo dokažemo, da je sodelovanje tisto, ki nas povezuje.

Bi bilo vaš model vodenja mogoče prenesti na državno raven? V čem je po vašem ključ učinkovitosti?
Zelo preprosto je: tisti, ki so na položajih, morajo imeti ustrezna pooblastila in ustrezno odgovornost. Pri nas pa se pogosto dogaja, da ljudje na položajih nimajo ne pooblastil, še manj pa odgovornosti. Če si na odgovornem položaju, je prav, da imaš primerno plačo. Tudi tu drvimo v uravnilovko: kar pomeni, da sposobnih ljudi ne moremo nagraditi, nesposobnih pa ne moremo odpustiti ali kaznovati. In če me že sprašujete: če bo kdo od gasilcev na intervenciji zamočil, naslednjič ne bo več, ker mu te naloge ne bomo zaupali. Tako pač je. Bistveno je, da daš tistemu, ki ga izvoliš, pooblastila in odgovornost. Naj odgovarja za svoje odločitve.

Kot predsednik društva v primeru napake katerega koli v društvu sam osebno odgovarjam zanjo, tudi s svojim premoženjem. Z vsem spoštovanjem do nekaterih drugih društev, a napaka v našem primeru lahko pomeni tudi smrt človeka. Tega se je treba nenehno zavedati.

Kako se soočate s strahom?
Seveda nas je strah. Spoštovanje nevarnosti je prvi pogoj za učinkovito delo, gasilec, ki ne pozna strahu, lahko postane nevaren samemu sebi. Strah da, panika ne. Znanje in pripravljenost morata biti vrhunska. Če nisi usposobljen, lahko hitro postaneš predmet reševanja, namesto da bi reševal.

Kdaj ste nazadnje delovali na terenu, se spomnite katere še posebej težke situacije?
Leta 2010 ob poplavah sem bil na intervenciji nepretrgano 59 ur, vmes smo šli za nekaj ur na društvo, kjer smo nekaj pojedli, morda malo zadremali, in spet na teren.

Koliko časa drži adrenalin?
Nekaj časa drži, seveda, ko pa pride utrujenost za tabo, je zelo hudo. Po petdesetih urah se je med nami že začela kazati razdražljivost, utrujenost. Takrat se poveča možnost za morebitne napake, lahko se začnejo krhati odnosi, ki so se gradili zelo dolgo.

Zato je zelo pomembno, da zna vodja oceniti, kdaj je moštvo še sposobno opravljati svoje delo.

Je bila v primeru zadnjih poplav na Notranjskem vaša enota v Ljubljani aktivirana?
Ne. Ni bilo potrebno. Gasilske enote so se odlično organizirale znotraj občin.

Kot direktor direktoriata za gozdarstvo, lovstvo in ribištvo imate najbrž vpliv na to, kaj se bo dogajalo z našimi gozdovi. V medijih ste opozarjali na nevarnosti, da želja po hitrem dobičku lahko uniči naša naravna bogastva – in potem se je zgodil žled.
Žled se je v Sloveniji že dogajal in se bo dogajal. Našli smo dokumentacijo iz leta 1919, časopisni članek, ki je govoril o hudem žledu v okolici Pivke. Res je, da sem sedemnajst let vodil varstvo gozdov v Sloveniji na zavodu; in že leta 1996/97 sta žled in sneg uničila 1.600.000 kubičnih metrov gozda. Lani je žled uničil 10.000.000 kubičnih metrov gozda. Če ste me vprašali, kaj občutim kot gozdar, me seveda ob tem boli srce.

Glejte, gozdar naj bi s svojim delom usmerjal razvoj gozda, dal lastniku gozda in družbi nekaj več. Gozd je brez nas rasel milijon let, prav tako bi rasel brez nas v prihodnje. A ker smo človeška družba, ki od gozda pričakuje ekonomske koristi, moderna družba pa še socialne in ekološke koristi, je ključno vprašanje, kako ob hkratni rabi ohranjati gozd, njegovo biotsko pestrost, tako živalskega kot rastlinskega dela, kako ohraniti pitno vodo ... to je umetnost.

Težko si gozdar, če tega nimaš v srcu. Tako kot ne moreš biti dober zdravnik, če v srcu ne čutiš poklicanosti. Drevesa so živa bitja. Morda me boste imeli za norega, a drevesa komunicirajo med sabo, resda neslišno, a komunicirajo, na kemični način. In če tega ljudje ne zaznavamo, še ne pomeni, da tega ni.

Kot gozdar imate verjetno strategijo, kako bi ob ponovnem žledu preprečili takšno katastrofo.
Popolnoma preprečiti se tega ne da, lahko se zgolj omili. Bistvena razlika je, ali je na vejah en centimeter ali deset centimetrov ledu. Če bi torej ob gozdnih robovih, infrastrukturnih objektih, kot so daljnovodi, redno odstranjevali odvečni sneg z dreves, če bi gozdarji skupaj z lastniki pravočasno redčili drevesa in bi bila debelca dreves močnejša, ne pa vitka, da jih pobije že prvi sneg, bi gotovo lahko vplivali na manjše obremenitve snega oziroma žleda.

Tukaj bi lastnikom svetoval: Združite se, presezite slovensko omejenost, to je moje, to je tvoje, in se na večjih površinah dogovorite za skupno gospodarjenje. Tu lahko pomaga javna gozdarska družba.

Podobno je pri požarni varnosti: če je recimo na Krasu podrast očiščena, bo požar težje preskočil iz talnega v vršnega, tudi naša intervencija bo potekala hitreje.

Z intenzivnim gospodarjenjem in sledenjem gozdnogospodarskim načrtom se povečuje tudi varnost.

Večkrat sem bil že sredi gozdnega požara in povem vam, ko ogenj bušne trideset metrov navzgor nad krošnje, je prepozno. Takrat moraš samo bežati. Edina možnost v takšnem primeru sta helikopter ali letalo. Če je pa požar pri tleh, ga je lažje obvladati.

Vas je bolj strah ognja ali vode?
Spoštovati moraš obe nevarnosti. A prevladujoče mnenje je, da ogenj lažje krotimo kot vodo. Požari, vsaj v našem okolju, so omejeni predvsem na objekte, ko pa pridejo poplave, je ogrožena tretjina Slovenije. Vo

Ocena: 10.00 (5 glasov) - Ocenite to novico -
Lastnik komentarja je objavljalec. Nismo odgovorni za njihovo vsebino.
Kategorije novic
Naj objavljalci
1 pes 951
2
Varing
910
3
BAČO
718
4 Peter 551
5
Mitja
493
6
gobi
450
7
stoplopar
336
8
grzetic
284
9 himi 269
10
johenson
224
Naj novice
© Gasilci.org. Vse pravice pridržane.