Gorenje Nevarne snovi Teh. reševanje Gašenje Ostalo Ljubljanski gasilec
Slike gasilskih domovForumGalerijaO spletišču
Glavni meni
Prijava
Uporabniško ime:

Geslo:

samoprijava

Pozabljeno geslo?

Registrirajte se!
Iskanje
Kdo je online
15 uporabnik(-ov) online

člani: 4
gosti: 11

seselstanislav, laznik, SAŠO, Andy69, več...
Slovenija : Usodni drugi drugi
Objavil pes - 17.2.2014 13:13:28 (1240 x prebrano) Novice tega avtorja

Kako so tekle sekunde, ure in nato dnevi ljudi, ki so razbijali ledeni oklep, ki je ukleščil državo

Tatjana Janša, Samo Robič in Ivanka Grilanc
Janko Rath
Tatjana Janša, Samo Robič in Ivanka Grilanc

Šli smo k njim po zgodbe. Tudi tistih ljudi, ki so - kot pravijo sogovorniki - včasih prezrti, lastnikov glasov, ki se javijo na telefon, ko v stiski kličemo 112. V zgradbi na Cesti proletarskih brigad smo sedli za mizo s sogovorniki, ki si še niso prav oddahnili od ledene ujme. Ivanka Grilanc je vodja mariborske izpostave Službe RS za zaščito in reševanje, v času izrednih razmer poveljnica štaba za vzhodnoštajersko regijo, Samo Robič je namestnik regijskega gasilskega poveljnika, v času ujme je skrbel za koordinacijo gasilskih enot, sicer je učitelj. Tatjana Janša je namestnica vodje Regijskega centra za obveščanje Maribor, kjer so usodnega 2. 2. sprejeli kar 1900 klicev. Za primerjavo, v običajnih dneh jih prejmejo med 450 in 500. Samo letos so izdali toliko poročil o dogodkih, kot bi jih sicer v petih mesecih. Zgodil se nam je "usodni 2. 2.".

Kdaj ste se zavedeli, da je položaj še veliko hujši, kot smo se ga nadejali?
Grilančeva: "Naša regija, ki ima 22 občin, je že marsikaj doživela; iz ene skrajnosti v drugo gremo: imeli smo sušo, poplave, večje požare, neurja, in zdaj, vidimo, še žled. Sama sem se začela zavedati resnosti razmer tisti hip, ko me je poklical pesniški župan in rekel: 'Cestarji so posipali cesto, ampak ne učinkuje.' Takoj se vedela: to ne bo nič dobrega. Vprašal me je, kaj naj naredi. Dogovorila sva se, da obvesti medije in pozove občane, naj raje ostanejo doma. Ni mi dalo miru: okoli desetih dopoldne sem sedla v avto in se pripeljala v regijski center. Tam pa so telefoni dobesedno ponoreli. Klicev je bilo toliko, da naši sodelavci niso zmogli na vse odgovoriti. Glede na razmere in število klicev smo v centru za obveščanje okrepili delo v izmenah. Vpoklicali smo tudi dva pogodbena pripadnika civilne zaščite."

Kaj so ljudje javljali?
Janševa: "Vsa reč se je začela v petek, 31., zvečer. Takrat se je začel prvi dež. Sobota je bila že kar huda, toda ne tako, da ne bi zmogli obvladovati razmer. Začelo se je s poledico na cestah in že v dopoldanskem času so imeli v reševalni 400 poškodb: rok, nog in celo nekaj težkih operacij. Nedelja je bila takšen dan, ki ga nismo bili vajeni. Čez čas so telefoni ponoreli: na cestah je bilo ogromno dreves. Čeprav to ni nujno pomenilo, da je padlo celo drevo. Toda ljudje so prijavljali: 'Drevo je padlo.' Lahko je padla samo velika veja. A padalo je vse več. Celo hrasti, ki imajo močne korenine."

Grilančeva: "Kaj vse so ljudje sporočali? O podrtih drevesih, o podrtih drogovih, da so ostali brez elektrike ... Klicev je bil toliko, da jih tudi v klicnem centru Elektra Maribor niso zmogli sprejemati, in zato so občani klicali na številko 112."

Kako so se ljudje odzivali na dogajanje? So bili panični, nervozni?
Janševa: "Vsak bi pač rad, da njegov del najprej očistimo. Seveda ob taki razsežnosti to ni šlo. Panike ni bilo razbrati, bolj vprašanja v slogu 'kdaj boste prišli', 'zakaj še niste prišli' …"

Takrat pač še niso vedeli, da je žled ohromil vso regijo, vsak je najbrž mislil, da se je to dogajalo samo pred njegovim pragom.
Janševa: "Problem je bil, ker so morali gasilci trikrat ali večkrat v dnevu na isti konec. Dogajalo se je, da so deset dreves odstranili, se vrnili v center, a so jih čez petnajst minut ljudje spet klicali, da je padlo drevo. Tam pa se je pokazalo, da je medtem padlo še deset dreves. Najhuje je bilo v Kamniški grabi."

Grilančeva: "Po znanih podatkih so od 31. januarja do 9. februarja v našem regijskem centru za obveščanje sprejeli 4750 klicev in najbolj obremenjen dan je bil prav 2. 2., ko so operaterji v samo eni uri sprejeli 150 klicev. Toliko sprejeti, obdelati, obveščati, aktivirati ... - to so bili veliki napori naših sodelavcev. Kajti vse se prične v našem Regijskem centru za obveščanje Maribor, na številki 112. Naši operaterji potem naprej ukrepajo, da je pomoč, ki so je deležni občani, pravočasna in hitra. V tistih dneh pa so morali ti tudi malo počakati, ker gasilci niso zmogli opraviti vsega naenkrat. V nedeljo, 2. 2., sem tudi sklicala štab v ožji sestavi in sprejeli smo ukrep, da v večernih urah, razen v nujnih primerih, gasilci ne bodo intervenirali. Zaradi njihove varnosti."

In kaj so v takih razmerah nujni primeri?
Robič: "Ogroženost človeškega življenja. Ali sprostitev res pomembne ceste. Zvečer je bilo hudo nevarno delati. Ker je bil velik kaos. Proti večeru se je padanje dreves še stopnjevalo. Čez dan so imeli gasilci postavljene straže, ki so jih opozarjale: 'Glej, tam bo padlo, umakni se ...', zvečer pa se ni videlo nič. Ker ni bilo elektrike, ti ni mogla pomagati niti cestna razsvetljava. V avtomobilih imamo sicer agregate, teren si osvetlimo, a vseeno delo ni več tako varno. Zaradi vsake veje, ki jo sicer lahko obideš z vozilom, ni imelo smisla izpostavljati človeških življenj. Res bi se lahko zgodilo kaj hujšega. Zaradi enega drevesa. Ker nekdo ne bi mogel počakati samo čez noč. Kajti že naslednje jutro smo bili ob šestih, sedmih na terenu. Takoj, ko je bilo svetlo. A če je bilo urgentno, so gasilci 'šli ven' tudi zvečer."

Pa je bil kakšen urgentni primer, da je bilo ogroženo življenje?
Robič: "V Kamnici je obstajala bojazen, da bo drevo nevarno padlo na hišo, v kateri je bila mama s tremi otroki. Zadeve so se na terenu preverjale. Če tam zmanjšamo število enot, s tem zmanjšamo tveganje, možnost, da se bo zgodila nesreča tistim, ki pomagajo. Če pa pustimo 'vse zunaj', da vsi kontrolirajo in vsak išče, kaj se je zgodilo, se bo prej kaj pripetilo. Največji problem je bilo ogromno število klicev, ogromno prijav, ko je sicer bilo treba reči sanirati, vendar ne tako nujno, da bi morali biti tam v petih minutah in v desetih rešiti zadevo. Na terenu smo preverjali, kolikšna je nujnost sanacije, pomoči. Naša manjša enota se je zapeljala po terenu in ocenila, kdaj in kako reagirati."

Obstaja številka, koliko ljudi je bilo 2. 2. vključenih v dogajanje? So bili vsi "resursi" na terenu?
Janševa: "Skoraj vsa gasilska društva iz šestih gasilskih zvez v regiji so bila že takoj na terenu."

Grilančeva: "Našim gasilcem vsa čast. Spet so se izkazali kot najmočnejša sila v sistemu zaščite in reševanja. Poleg njih pa seveda tudi delavci Elektra, cestnih podjetij, komunalnih služb, delavci režijskih obratov občin, Telekoma, Darsa, ki je moral ukrepati na avtocestah, ko so po teh padale veje in drevje in so ljudje javljali, da je vse v temi in je možnost naleta. Skratka, to je bila množica ljudi, ki so bili vključeni v takojšnje posredovanje in pomoč občanom. Ne smemo pa pozabiti niti poveljnikov občinskih štabov CZ in županov v vseh občinah."

Robič: "Poklicni gasilci so delali 24 ur neprenehoma. Vem, da smo imeli gasilska društva, ki so mirovala samo za nekaj ur na dan, zlasti z nedelje na ponedeljek in potem še nadaljnje štiri dni. Kamnica je tak primer pa tista okoli Pohorja, kjer so grabe in je popadalo ogromno dreves. Hodili so odstranjevati drevesa, čez pol ure pa so že prišli na isto lokacijo. Ti so bili neprenehoma zunaj. Zato se je bilo treba izmenjevati. A tudi gasilci smo različni: eni opravljamo takšna dela, drugi drugačna, nekdo je bil morda izčrpan že po samo dveh urah na terenu, drugi gre vmes spat za tri ure pa že spet na teren."

Kako so se soočali z nevarnostjo padanja dreves, tudi gozdarji so ves čas poudarjali, da gre za veliko nevarnost. Je mogoče bil kdo, ki je ob tem rekel: "Ne, jaz se pa tega ne grem!"?
Robič: "Tega podatka nimam. Take reči so interno reševali na terenu. Mislim, da tisti, ki vodijo društva, operativne enote, svoje moštvo poznajo in tako odrejajo zadeve. Vemo, za kaj je kdo usposobljen: nekdo bo opremo prinesel, drugi bo uporabljal motorno žago. Tako poteka zadeva na terenu. Na takšen način se poznamo z vaj, s preteklih intervencij, z usposabljanj. Na terenu se vsi zavedajo nevarnosti. V mariborski regiji smo imeli tri poškodovane gasilce: eden se je poškodoval na terenu, dva pred gasilskim domom zaradi poledice."

Kako so vas sprejemali ljudje? Toplo ali so bili jezni, ker da ste prepozno prišli?
Robič: "Gasilci smo pri ljudeh precej dobro sprejeti. Resda nas opevajo in hvalijo zlasti takrat, ko se kaj zgodi. A tudi sicer, bom rekel, ljudje v krajih sodelujejo s prostovoljnimi gasilskimi društvi. Gasilci v določenih vaseh držijo še kulturno raven in za turistične zadeve znamo poskrbeti. Seveda pa se najdejo tudi taki, ki ne razumejo, da je določena zadeva prioritetna, nujna in da bodo morali zato sami počakati. A ko so ljudje videli, kolikšen je obseg intervencije, so mirneje odreagirali. Večina je zelo hvaležna: čeprav smo rekli, da ponoči ne bomo več hodili, smo se - potem ko smo ugotovili, da nam je ostal še en agregat - odločili, da ga odpeljemo še k nekomu, ki se bo tako lahko tisti večer pogrel in si kaj skuhal. Gospa je iz hvaležnosti hotela prav vsakemu posebej stisniti roko."

Kakšna je razlika v odnosu ljudi do pomoči v mestu in na vasi. Na vasi ima vsak vsaj soseda gasilca, če to ni že sam.
Robič: "Mislim, da je podobno. V mestih so mogoče ljudje malo bolj razvajeni, a povsod so bili hvaležni. Se pa najdejo posamezniki, ki bodo nezadovoljni tudi, če bodo dobili lepe stvari."

Kaj pa v klicnem centru, ste imeli lažne prijave, ljudje radi pretiravajo?
Janševa: "Seveda so tudi pretiravali: če bom sam to 'fejst napihnil', bodo k meni prišli prej. A jaz ne vidim tistega, o čemer mi kdo sporoča na drugi strani, sama lahko posredujem naprej le tisto, kar sem slišala."

Najbrž so bili tudi primeri, ko niste mogli takoj pomagati, niste mogli po poledeneli cesti do hiš?
Robič: "Tudi tisti agregat smo raje nesli sto metrov peš, kot da bi ogrožali življenje šoferja …"

Agregati so bili najbolj zaželene naprave v tistih dneh.

Grilančeva: "Potreb po agregatih je bilo ogromno. Na regijski ravni smo imeli nekaj malega agregatov. Ko so prišle prve zahteve z občin, smo seveda tisto, kar smo imeli, nemudoma dali. V naši regiji smo dobili tudi mednarodno pomoč, od Poljakov. Ti so dali tri agregate za potrebe Elektra Maribor. In se sami ponudili, da pomagajo pri odpravljanju posledic. Tako so jih tudi vključili v Kamnici. V pomoči so se pridružile še druge regije, zlasti pomurska in podravska, in nam poslale agregate. Bila sem presenečena, ko me je klicala gospa iz Baumaxa in rekla: 'Mi bomo donirali tri agregate.'"

Robič: "Tudi posamezniki, občani na terenu, so ponujali v pomoč svoje agregate."

Grilančeva: "Klicali so nas občani še iz drugih občin, tistih, ki ob žledu niso bile tako prizadete, in nam dajali agregate v uporabo. Spet se je pokazala solidarnost, pomoč, to, da človek želi pomagati sočloveku. Tudi Slovenska vojska je nemudoma dala agregate, ki jih je imela. V naslednjih dneh so pripadniki Slovenske vojske pomagali pri odstranjevanju podrtega drevja, čiščenju obcestnih jarkov, zdaj pomagajo vodnogospodarskemu podjetju in na kritičnih točkah čistijo vodotoke, da ne bi bilo poplav. Skratka, komunikacija z vojsko na našem območju je tekla tako, kot je treba. Ker smo jo pravočasno obvestili, da potrebujemo pomoč. Zanimivost je še to, da so že takoj klicali tudi prostovoljci, ki so želeli pomagati. Seveda, kaj v takih primerih narediti? Treba je poskrbeti za varnost. V prvi fazi ne moreš prostovoljca brez opreme, brez znanja za njeno uporabo poslati na teren. Zato smo sprejeli odločitev, da jih napotimo na občine. Občina najbolje ve, kdaj se lahko vključijo, seveda organizirano in varno."

Robič: "Tudi izvajanje gasilske službe je v pristojnosti občine. In vse je bilo izpeljano po občinah. Ni bila potrebna pomoč ene občine drugi. Kar bi pomenilo, da kakšna občina ni bila dovolj dobro pripravljena, ali da bi tam manjkalo enot, opreme. Za zdaj so zadeve ostale znotraj občinskih meja. Če bi bilo treba, pa bi se sile iz ene občine preusmerjale v drugo. Ampak načeloma je bila intervencija v takšnem obsegu, da so občine dokaj dobro same izpeljale zadevo. To pomeni, da se je v preteklosti dobro preventivno delalo, da so bili gasilci dobro opremljeni in izobraženi in so bili sposobni reči v svojem rajonu urediti. Zato ni bilo treba pretakati kadrov ali opreme. Največ težav je povzročalo enormno število klicev. In lahko bi se zgodilo, da bi zaradi mnogih klicev in velikega števila enot na terenu nastal kolaps. Da bi se zaradi tega v nekem trenutku kaj preslišalo ali spregledalo. A v Mariboru smo se odločili za štabno organiziranje gasilcev in tako so se dispečerji in center razbremenili; manjše število informacij je šlo preko ene osebe. Imeli smo večji nadzor ter učinkovitejšo in varnejšo intervencijo."

Jutri boste preklicali delovanje regijskega štaba civilne zaščite in s tem se bo zaključilo vaše delo, ki se je začelo prejšnjo nedeljo.
Grilančeva: "Da, do zagotavljanja osnovnih razmer za življenje in odpravljanja neposrednih groženj zaradi nesreče smo na terenu mi, nato se nadaljuje sanacija, ki je v pristojnosti drugih služb v občinah. Ravno danes (v četrtek, op. p.) sem pozvala vse občine, poveljnike civilne zaščite in župane, naj posredujejo podatke o tem, ali so končali intervencijske ukrepe. Če ne, naj povedo, kateri še tečejo. Na podlagi tega pa izdam sklepe in regijski štab konča delo."

Dejali ste, da je to nesreča največjega obsega v naši regiji. Se intervencijska obdobja daljšajo?
Janševa: "Vsaka stvar, ki pride, je daljša. Bile so nevihte, trajale so dve do štiri ure, včasih je potem res trajalo dva dneva, da se je zadeva normalizirala, ampak glavni udar je bil dve uri. Potem je bil štiri, zatem je trajalo en dan. Poplave so trajale že pet dni, žled pa več kot deset dni."

Robič: "Pri tem je res tudi, da smo zdaj zelo mobilni. Vsak ima mobitel, dostop do spleta, to pomeni tudi večji dostop do informacij. Včasih si za to, da si sporočil, da se je nekaj zgodilo, potreboval kako uro in celo več, da si prišel do stacionarnega telefona. Danes lahko v vsakem trenutku zelo hitro pošlješ informacijo."

So se nekdaj ljudje bolje znašli, si skušali pomagati sami, drug drugemu?
Robič: "Seveda. Zaradi vseh teh komunikacijskih naprav se čutimo bolj varne. Prej je bilo več poudarka o teh temah tudi v vzgojno-izobraževalnem sistemu. Učili smo se prve pomoči, osnov varnostnih ukrepov, o vremenskih neprilikah. Ljudje so znali bolje ravnati v takih primerih, učili so se od staršev, skupnosti, v šoli. Danes več ne znajo reagirati, takoj kličejo reševalne službe. Prve pomoči se ne učimo zato, da dobimo vozniško dovoljenje, ampak zato, da znamo pomagati človeku. Tudi doma, ko se bo otrok začel dušiti s koščkom hrane. Morda del krivde pripada tudi tistim, ki to tematiko učijo; zanima jih le število tečajnikov, ne predstavijo pa tega, zakaj je to znanje potrebno."

Grilčančeva: "Težišče delovanja sistema zaščite in reševanja je v občinah in zato mora ta zagotoviti v svojih skladiščih določeno opremo, kot so protipoplavne vreče, potopne črpalke in prekrivne folije."

Bodo morale občine razmisliti tudi o investicijah v agregate?
Robič: "Tudi agregate je treba ločevati. Na teren smo zdaj poslali vse, kar je delalo. Morda je bil kakšen agregat že pripravljen za odpis, pogledali smo, ali varno deluje, in je šel na teren. Gasilci imamo sicer dobre agregate, a jih potrebujemo za napajanje opreme na terenu, za osvetlitev, ne moremo jih pustiti ljudem. Sreča je bila, da ni bilo dodatnih intervencij. Mi smo se ukvarjali predvsem z žledom, če bi se zgodil dodaten požar, pa bi se lahko stvari obrnile drugače. Verjetno bi zmogli, a bi sprejemali strožje prioritete, kam se gre, kdaj se počaka."

Kdo so ljudje, ki sprejemajo klice na 112? So sami dali skozi teren? Kako presojajo, kaj bodo pri pri kakšnem klicu naredili?
Janševa: "Ukrepajo na podlagi dolgoletnih izkušenj. Človek, ki pride delat v klicni center, v pol leta opravi poseben tečaj. Najprej je teden dni na Igu pri Ljubljani, kjer je šola za usposabljanje. Tečaj je bolj namenjen temu, da se naučiš delati s tehniko, drugo je kilometrina. Nato traja - nekateri menijo, da nimam prav, ampak jaz še vedno to trdim - vsaj štiri leta, da te stvari malo manj presenetijo. V vsakem primeru pa delajo več kot pol leta, preden lahko en klic samostojno izpeljejo. Sam moraš tudi spoznati območje, ki ga pokrivaš. Ker imamo pri nas 22 občin, morajo poznati tudi 22 načrtov - kako v kakšni občini delaš, koga za katero stvar aktivirati, po kakšnem sistemu. Spomnim se sebe pred dvanajstimi leti: delala sem več kot pol leta, ko so me prvič pustili samo. Vdihnila sem in po dveh urah izdihnila. Pa ni bilo nobene intervencije. Potrebovala sem štiri leta, da zame vsak klic ni bil več stresen. Ampak še danes, ko dvigneš slušalko, začne rasti adrenalin. Nikoli ne veš, kaj je na drugi strani."

Koliko moraš biti psiholog, da izvlečeš iz klicatelja prave podatke?
Janševa: "Včasih se je treba na koga pošteno zadreti. Ga strezniti. To te učijo že v osnovnem tečaju. Če dobiš histeričnega klicatelja in vidiš, da ne boš od njega dobil pametnega podatka, ga moraš s šokom ustaviti. Lahko je pa tudi nasprotno. Tako je enkrat poklicala gospa, povsem umirjeno, seveda smo mislili, da se ne dogaja nič posebnega, potem pa smo imeli vsa gasilska društva v Qlandii. Pa je gospa javila le, da je v kuhinji malo zagorelo. Na koncu se je pokazalo, da je položaj zelo resen in da je ves nakupovalni center zajel črn dim. Pri nas je mogoče vse: od mirnih klicev, ki se pokažejo za zelo resne, do histeričnih, za katere se pokaže, da je lonec res malo rjav in da je nekaj dima, ni pa nič nevarnega. A vsaka prijava šteje, postopke je treba izpeljati po načrtih. Marsikateri gasilec ve povedati: 'Boljše, da nas je preveč in smo šli zastonj, kot da nas je premalo ali pa nas sploh ni.'"

Kako ste v štabnih prostorih čutili novico o smrti mladega električarja?
Grilančeva: "Takrat sem bila še tukaj. Spomnim se, da sem prišla domov in vso noč nisem spala, tako me je prizadelo. Trudili so se, da bi občani dobili elektriko, pa se zgodi nekaj takšnega. Bila sem prizadeta. Ne najdem drugega izraza. Tukaj je bila kolegica, ki je prejela klic, nenehno je ponavljala: 'Smo naredili vse?' Vse to je premlevala neštetokrat."

Janševa: "To ti ostane."

Grilančeva: "Seveda, nekaj takega ostane v zavesti in še nekaj časa prihaja za tabo. To niso preproste zadeve."

Kaj pa status prostovoljnih gasilcev? Se ureja?
Robič: "Zadeve se urejajo, a se ne premaknejo prav veliko. Prostovoljni gasilec ima možnost iti na intervencijo, delodajalec dobi za odsotnost nadomestilo plače, a to ni dovolj. Če delodajalec izgubi človeka za tri dni, je to zanj dodatna obremenitev. Moral je prestrukturirati delo, izvesti druge ukrepe, da je delo teklo naprej. Tudi Gasilska zveza Slovenije se bori za status gasilcev. Tem, ki prostovoljno vložijo ogromno časa ali v intervencijah ali pri pripravi, bi lahko olajšali življenje s pomočmi pri davkih, zavarovanjih, kjer bi država lahko pomagala. Seveda pa bi morala bolje poskrbeti tudi za delodajalce, jih stimulirati, da zaposlijo gasilce. Ne pa da je gasilec temu celo v breme."

Grilančeva: "Uprava RS si ves čas prizadeva za ustreznejšo ureditev statusa prostovoljnih reševalcev, predvsem v odnosu do delodajalcev, se pa to lahko ureja samo v povezavi z drugimi področji. Je pa bila dopolnjena Uredba o nadomestilu plače in povračilih stroškov med opravljanjem nalog zaščite, reševanja in pomoči, in sicer delodajalec, ki zaposluje reševalca, pozvanega k opravljanju nalog, lahko poleg povračila nadomestila plače zahteva tudi delno nadomestilo izgubljenega dohodka v višini 20 odstotkov nadomestila. Delodajalec lahko zahteva tudi povračilo nadomestila plače, ki so ga izplačali zaposlenemu za do 30 dni odsotnosti zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe ali bolezni, ki jo je utrpel pri opravljanju nalog zaščite in reševanja."

Se to res dogaja?
Robič: "So delodajalci, ki čutijo to kot breme. Pa čeprav bo znal vsak gasilec v delovnih prostorih omejiti začetni požar, znal bo osnove prve pomoči in to je zagotovo prednost. Upam, da bo država prisluhnila tem zahtevam. Na neki način bi lahko bilo to humanitarno delo nagrajeno."

Menite, da se lahko ta sistem zlomi? Pogovarjali smo se o tem, da je vedno več naravnih nesreč, morda bodo že jutri poplave. Se lahko zgodi, da ljudje rečejo, ne zmorem več, moram v službo?
Robič: "V bližnji prihodnosti mislim, da ne. Je pa res, da s to moralo, s temi vrednotami, ki so sedaj v družbi, bi se to lahko zgodilo, če ne bi delovali načrtno. Gasilska organizacija začne že pri podmladku, delamo s pionirji, mladinci, že tam jim privzgajamo humanitarnost, ulivamo jim te veščine. Že mladi gasilci imajo veliko znanja, skozi delo v društvu pridobivajo vrednote in te jim ostanejo, ko so člani. Predstavljajte si, da bi izdali razpis: 'Iščemo pet prostovoljnih gasilcev, starih 18 let, ki bodo brez plačila, ko jih bomo poklicali, žagali drevje, reševali pri požaru, črpali vodo?' Verjetno jih ne bi dobili. In tukaj se pozna sistemsko delo. Večinoma gasilci prihajajo iz okolja, kjer se te delovne navade in morala prenašajo ali iz družine, okolja … Bo pa v prihodnosti treba razmisliti tudi o njihovem statusu, kajti na koncu se vsak vpraša o sebi in svoji družini. Ker sedaj smo rekli: 'V redu, doma ni elektrike, ampak zagotovo je kje še huje, grem pomagat.' Ali pa so prišli z intervencije in so šli šele potem podirat drevje na svojem. Veliko škode je utrpela tudi gasilska oprema. Drevesa so padala na avtomobile. Na enega tudi, ko je bila cela enota ob avtu, a k sreči ni bil nihče poškodovan. Bilo je ogromno obrabe materiala, motornih žag, verig, kar bo spet strošek lokalnih skupnosti."

Grilančeva: "Lepo prosim, napišite, da se v imenu štaba CZ VŠR in Izpostave URSZR Maribor zahvaljujemo vsem, ki so v teh dneh bili vključeni v izvajanje nalog zaščite, reševanja in pomoči in so nesebično pomagali pri odpravi posledic naravne nesreče v regiji."

Robič: "Pa še to: velika večina poklicnih gasilcev je tudi prostovoljnih. Dogaja se, da so 12 ur v službi, pa gredo pomagat še kot prostovoljni. To so tisti res pravi gasilci, ki ne jemljejo tega samo kot poklic, ampak kot poslanstvo."

Grilančeva: "To so posebni ljudje. Z velikim srcem."


Usodni drugi drugi
Tit Košir

Ocena: 0.00 (0 glasov) - Ocenite to novico -
Lastnik komentarja je objavljalec. Nismo odgovorni za njihovo vsebino.
Kategorije novic
Naj objavljalci
1 pes 951
2
Varing
910
3
BAČO
718
4 Peter 551
5
Mitja
493
6
gobi
450
7
stoplopar
336
8
grzetic
284
9 himi 269
10
johenson
224
Naj novice
© Gasilci.org. Vse pravice pridržane.