Gorenje Nevarne snovi Teh. reševanje Gašenje Ostalo Ljubljanski gasilec
Slike gasilskih domovForumGalerijaO spletišču
Glavni meni
Prijava
Uporabniško ime:

Geslo:

samoprijava

Pozabljeno geslo?

Registrirajte se!
Iskanje
Kdo je online
7 uporabnik(-ov) online (3 uporabnik(-ov) brska po Novice)

člani: 1
gosti: 6

nejc321, več...
Slovenija : V boju z ognjem je voda čudežna, para pa pogubna
Objavil Peter - 10.5.2012 14:21:58 (1460 x prebrano) Novice tega avtorja

»Vroči trening« bodočih gasilcev: usposabljanje v realističnih razmerah za boljše rezultate in večjo varnost


Nevenka Žolnir, Panorama


čet, 10.05.2012, 09:00

















Bilo je kot v kakšnem katastrofičnem
filmu. Ko so tečajniki prišli iz peklenskih razmer v zakurjenem
zabojniku, so bila njihova telesa preznojena, obleka pa počrnela od saj,
za njimi se je valil dim.

Čeprav vidno utrujeni in pretreseni, so bili zadovoljni. V realnem, a
varnem okolju so pridobili dragocene izkušnje za pravi spopad z ognjem.


Ko so pospravili ostanke »požara« in sneli zaščitno opremo (kapuce na
fotografiji so le dodatek za zaščito oblačil pri vadbi), so posedli v
krog in sledili neusmiljenim komentarjem napak.

»Kar nekaj znanja vam še manjka. Predvsem se morate pravilno
odločiti, na kateri strani boste gasili. Uporabiti morate ustrezno
količino vode in redno odvajati paro. Ste videli, kaj se je zgodilo, ko
je je nastalo preveč? Namenoma vas nisem ustavil, da boste občutili
posledice takšne napake.«

»Para je bolj problematična kot visoka temperatura. Ko pečete
pečenko na dvesto stopinjah, lahko brez težav z golo roko sežete v
pečico. Ko kuhate makarone, ne morete vzdržati niti sekunde v pari nad
loncem vrele vode,« sta bila nazorna inštruktorja Janez Miklič in Blaž Kovač.

To je le delček dogajanja v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu, kjer poleg pripadnikov civilne zaščite usposabljajo poklicne in prostovoljne gasilce za vso državo.

Polletna šola za poklicne gasilce je njihov najobsežnejši in
najzahtevnejši program. Vsi drugi so krajši in ponavadi trajajo nekaj
dni. Nato se kandidati, ki želijo pridobiti dodatna znanja iz različnih
specialnih veščin, večkrat vračajo.

Pri tako imenovanem vročem treningu smo opazovali skupino prostovoljnih gasilcev, udeležencev dvodnevnega programa.

Med njimi je bil tudi Robert Bratušek iz prostovoljnega gasilskega društva (PGD) Starše na Dravskem polju.

»To je že moje četrto usposabljanje na Igu. Doslej sem opravil module
za ravnanje z dihalnim aparatom in z nevarnimi snovmi ter za tehnično
reševanje. Sem radi prihajamo, ker so inštruktorji dobri, ponujajo tudi v
redu hrano in namestitev,« je povedal.

Prikimavali so tudi drugi tečajniki, med njimi Metka Mavri iz PGD Šmartno pri Litiji, ki je s kolegoma prišla na svoje drugo usposabljanje.

V 1363 slovenskih prostovoljnih društvih je po podatkih gasilske zveze 123.000 članov, med njimi je 23 odstotkov žensk.

Polletno usposabljanje

Osnovni program za poklicne gasilce obsega čez osemsto pedagoških ur, med katerimi je polovica teoretičnih in polovica praktičnih vsebin.

Prav zadnje so z realističnim usposabljanjem v zadnjih letih doživele velik razmah, pojasnjuje vodja gasilske šole Milan Dubravac.

Čeprav se število posredovanj v zadnjih letih zmanjšuje, so ponavadi
bolj zahtevna. Poleg tega je za redke primere še bolj pomembno, da ima
gasilec dovolj priložnosti za nabiranje izkušenj.

Zato sledijo usmeritvi, ki velja tudi v svetu, in na vajah vzpostavljajo čim bolj resnične razmere.

Že več let izvajajo vroči trening, pri katerem kandidati pod vodstvom inštruktorjev gasijo pravi ogenj v posebej prirejenih demonstracijskih zabojnikih.

Na zunaj so videti povsem nedolžno in ne dajejo slutiti, da je v njih
občasno pravi pekel. V sosednjem zabojniku se razmere še stopnjujejo,
saj v njem prikažejo razvoj požara.

Taka izkušnja tečajnikom pomaga premagati strah, saj spoznajo, da je
voda proti ognju res učinkovita. Prostor je z odvajanjem dima prirejen
tako, da čim več vidijo, kar se v pravem požaru ne dogaja.

»Sistem
vročega treninga gašenja notranjih požarov smo prevzeli po Švedih.
Postavili smo ga po naše in lahko rečemo, da je najboljši v tem delu
Evrope,« razlaga Milan Dubravac.

Če bi mu pred dvajsetimi leti, ko so po nastanku samostojne države začeli razvijati program, kdo rekel, da bodo k nam prihajali na usposabljanja gasilci iz Italije in Avstrije, bi mu rekel, da je nor, pripoveduje.

Danes se to dogaja. Lani so se prišli učit iz poklicne brigade iz Trsta in tudi prostovoljni gasilci z Avstrije so že bili na Igu. Svojega znanja tudi sicer ne skrivajo, saj na tem ne more delovati tržna konkurenca.

Gre za večjo varnost v širši regiji, zato zadnja leta naša država
prireja enotedenske tečaje vročega treninga tudi za predstavnike držav
iz Jugovzhodne Evrope.

Udeleženci kmalu spoznajo, da ne gre za turizem, ampak zares.
Imeti morajo svojo gasilsko obleko in na tečaju dejansko sodelovati,
sicer ne dobijo certifikata. To se je že razvedelo, zato ne prihajajo
več le šefi, pove Dubravac.

Z dihalnim aparatom v labirint

Praktični del programa
za bodoče poklicne gasilce poleg vročega treninga zajema vso
raznovrstnost njihovega dela in obsega tudi vaje pri nesrečah z
razlitjem nevarnih snovi in reševanje z višin in iz globin.

Vadijo tudi delo z motorno žago za primer hude prometne
nesreče in uporabo zrakoplovov za gašenje požarov naravi. Večino
vadbenih objektov (tudi stavbe za reševanje od zunaj in model predora)
imajo na razpolago v centru na Igu, v Sežani pa so se specializirali za obvladovanje požarov v naravnem okolju.

»Velik
del našega posla poteka v razmerah, ki so nezdružljive z življenjem
[zaradi temperature, toksičnih dejavnikov itd.], zato je pravilna
uporaba zaščitne opreme zelo pomembna,« poudarja vodja šole.

Prva praktična usposabljanja za operativce zato zadevajo uporabo in
vzdrževanje dihalnega aparata. Za prostovoljne gasilce traja dva dneva,
za poklicne pa dlje.

Dihalni aparat dobi tečajnik v centru,
osebno zaščitno obleko, škornje, čelado in rokavice pa mora prinesti s
seboj. To je navsezadnje osebna oprema in pomembno je, da se nanjo
navadijo že med vajami in se prepričajo, da res zdrži dvesto stopinj.
Takšna obleka stane od 1000 do 1500 evrov.

Prvih stikov z načinom dela se bodoči gasilci učijo na stezi z raznimi ovirami, ki ji rečejo tudi labirint. Med našim obiskom je samevala, saj so bili tečajniki v učilnicah.

Ampak ko je vodja šole opisal, da prostor po nekaj začetnih vajah še
zatemnijo in »dodajo« vročino in dim, smo si zlahka predstavljali, kako
zapleteno nalogo imajo kandidati v popolni opremi.

»Ta steza je
bolj spretnostno kot pa fizično naporna. Tu še ni ognja, vendar bodoči
gasilec v simuliranih razmerah spozna, da bo večina njegovega dela pri
tleh, v zadimljenem in temnem prostoru. Da se bo treba plaziti po
kolenih in pri tem nositi do 15 kilogramov težak dihalni aparat. Naučijo
se tudi nujnosti medsebojnega sodelovanja, saj v požaru nikoli ne sme
posredovati en sam gasilec,« izvemo.

Na koncu steze jih čaka fizični obremenitveni test,
denimo trideset metrov vzpona po lestvi, tek na traku ali dviganje
bremena, s čimer spet ponazorijo realne razmere, ki jih pogosto čakajo
po tem, ko so že obvladali požar.

Vse to spremljajo tudi z medicinskega vidika. Izmerijo utrip,
sicer pa dihalni aparat ne laže – če si slabše telesno pripravljen, se
prej zadihaš in porabiš več zraka. Vendar pri poklicnih gasilcih kljub
dobri kuhinji v centru, kjer tečajniki tudi stanujejo, s kondicijo ni težav.

Tudi pri končnem preizkusu osipa skorajda ni. V vsaki
generaciji kakšnemu spodrsne pri teoretičnem delu zaključnega preizkusa,
zato jim nekateri očitajo, da niso resna šola. Dubravac trdi nasprotno,
saj imajo posebno situacijo, ker že predizbor v poklicnih enotah opravi svoje.

Če, denimo, ljubljanska poklicna brigada razpiše štiri delovna mesta,
se jih prijavi 45. Za dve delovni mesti na brniškem letališču jih je
bilo pred leti čez sto. Zato na Ig pridejo motivirani, izobraženi in telesno dobro pripravljeni kandidati.

Razrežejo po dvesto avtomobilov

Vadbeni prostor obsega sedem hektarov in ponuja raznovrstne možnosti za vadbo. Postavili so več požarnih in dimno hišo, imajo tudi krajši predor.

Nedaleč od demostracijskih kontejnerjev je ogromen kup demoliranih avtomobilov,
na katerih se učijo posredovanja pri hudih prometnih nesrečah. Z
dvigalom jih razbijejo, da dosežejo učinek zvite pločevine, iz katere
ponavadi hudo poškodovanih ljudi ni ravno preprosto reševati. Na
generacijo razrežejo tudi do dvesto avtomobilov.

»Njihova naloga
ni lahka, čeprav imajo opraviti z lutko in ne vidijo krvi. Poleg tega
nihče ne vpije od bolečin,« spomni inštruktor.

Pripravam na psihične obremenitve v tem poklicu je v
teoretičnem delu sicer namenjenih 15 ur, a v resnici je človeka na ta
del nalog nemogoče res pripraviti. Razložijo jim logiko stresa in jih
opozorijo, da morajo sami zase najti način, kako se z njim spoprijeti.

Junija bo šolanje za poklicne gasilce na Igu končala 19. generacija. Prva leta so bile skupine nekoliko manjše, zadnja leta pa štejejo po 50 kandidatov (v Sloveniji imamo približno 800 poklicnih gasilcev).

Letošnja generacija ima 48 kandidatov, ki prihajajo iz dvajsetih
različnih gasilskih enot po vsej Sloveniji, samoplačnik je le eden.
Šolnina za enega stane 3500 evrov in jo plača država. Podjetja, ki morajo imeti po zakonu zaposlene poklicne gasilce, pa jo za svoje kandidate poravnajo sama.

Starostne omejitve za gasilce ni, morajo pa imeti končano
srednjo šolo. Poleg štirih zaposlenih v centru na Igu v programu
sodeluje 60 zunanjih predavateljev in inštruktorjev.

vir: www.delo.si












Ocena: 10.00 (2 glasov) - Ocenite to novico -
Lastnik komentarja je objavljalec. Nismo odgovorni za njihovo vsebino.
Kategorije novic
Naj objavljalci
1 pes 954
2
Varing
910
3
BAČO
718
4 Peter 551
5
Mitja
493
6
gobi
450
7
stoplopar
336
8
grzetic
284
9 himi 269
10
johenson
224
Naj novice
© Gasilci.org. Vse pravice pridržane.