Gorenje Nevarne snovi Teh. reševanje Gašenje Ostalo Ljubljanski gasilec
Slike gasilskih domovForumGalerijaO spletišču
Glavni meni
Prijava
Uporabniško ime:

Geslo:

samoprijava

Pozabljeno geslo?

Registrirajte se!
Iskanje
Kdo je online
2 uporabnik(-ov) online (2 uporabnik(-ov) brska po Novice)

člani: 0
gosti: 2

več...
Slovenija : Modra luč prinaša življenje
Objavil Mitja - 19.10.2004 9:30:00 (3087 x prebrano) Novice tega avtorja

Odsev modre luči je paral nočno temo Ljubljane in reševalni vozili sta drveli proti Mostam na križišče Bratislavske ulice s priključno cesto, ki vodi od Šmartinske ceste na avtocesto v smeri proti Dolenjski. Redki avtomobili so se umikali, vozili sta v hitrosti in ob stalnem preverjanju proste poti v križiščih delovali, kot bi lebdeli, voznika in spremljevalci pa so molčali, tako kot sirene, za katere ponoči ni bilo potrebe. Ob robu avtoceste sta se vozili ustavili in zdravnica ter reševalci so skočili iz njiju. "Kje je?" Pod cesto, več kot štiri metre od razbitega avtomobila je ležalo mlado dekle na boku, kot bi spalo...


NADVSE POUČEN DAN Z REŠEVALCI REŠEVALNE POSTAJE LJUBLJANA
(Tomaž Bukovec )

Precej mirna noč z reševalci se je končala s posredovanj zaradi hude nesreče - "Le če komu pomagaš, ali mu celo rešiš življenje" - Povzročitelje prometnih nesreč bi človekoljubno delo morda streznilo - naj bi bila kazen vzgojna, njeno alternativno prestajanje v Sloveniji še ni zaživelo - Dobro opremljeni avtomobili i usposobljene ekipe uspešno opravljajo svoje delo


Kazen, ki bi vzgajala


Na cestah vsak dan umirajo ljudje, konec septembra pa je v šestih dneh umrlo kar kar 12 ljudi. V tem času so bile tudi številne nesreče, v katerih so poškodovance oskrbeli reševalci, iz razbitih avtomobilov pa so jih izvlekli gasilci. Dogajale so se tragedije, v katerih je bilo veliko krvi, zlomov in drugih poškodb, ki pa so v policijski statistiki zabeležene le s suhoparnim podatkom o težko poškodovanih. Številni pogledajo poročila v časnikih, a ko sedejo za volan, pozabijo, kaj vse se lahko pripeti na cesti. Če bi se vozniki zavedeli, kakšno gorje lahko povzročijo s svojo brezglavo vožnjo, z alkoholiziranostjo, v kateri delajo napake ali pa ne morejo ukrepati pravočasno zaradi napak drugih..., potem bi morda način vožnje vsaj deloma, če lahko rečemo tako, streznili, spremenili tako glede hitrosti in drznosti kot glede alkohola. Morda pa bi se vse skupaj vsaj deloma spremenilo, če bi ti "norci s ceste" stopili v Inštitut RS za rehabilitacijo in na svoje oči videli gorje, ki ga povzroči norenje na cesti, če bi morda spremljali in bodrili dekle, ki se počasi prebuja iz kome zaradi nesreče, ali tolažili fanta, ki je naredil napako na cesti, pa je drugi voznik ni mogel preprečiti, ker je bil preveč pijan. Gotovo bi marsikateremu najhujšemu kršitelju cestnoprometnih predpisov bolj koristila kazen delo v kakšni humanitarni ustanovi kot pa denarna globa. Morda bi se potem zamislil nad svojim početjem. Saj veste, kazen mora biti vzgojna!

Ena izmed poti do takih spoznanj je morebiti tudi alternativno prestajanje kazenske sankcije z delom v korist skupnosti, ki jo poznajo v večini evropskih držav. Kot je povedal generalni direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij Dušan Valentinčič , tuje zakonodaje različno določajo pogoje za izrek takega ukrepa, obstajajo pa tudi razlike v izvajanju in organiziranosti služb nadzora in samega nadzora nad izvajanjem ukrepa. "Osnovna značilnost te sankcije v vseh državah je, da se to delo opravlja v neprofitnih organizacijah. Delo ni plačano in je v korist družbe, ima pa tri cilje: retribucijo - povračilo, reparacijo - nadomestilo za škodo in rehabilitacijo. Pri načrtovanju, razvijanju in organiziranju izvajanja ukrepa dela v korist skupnosti je pomembno sodelovanje med pravosodjem, službami probacije in organizacijami, v katerih tako delo poteka. Prav tako sta pomembni naklonjenost javnosti in zavest, da je eden od ciljev tega blaginja skupnosti," je razložil Valentinčič in dodal, da je na podlagi 107. člena Kazenskega zakonika kazen do treh mesecev zapora ne glede na vrsto kaznivega dejanja tudi v Sloveniji mogoče "odslužiti" tako, da obsojenec v največ šest mesecih opravi delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti v obsegu najmanj osemdeset ali največ dvesto štirideset ur.


Obsojenci v domu upokojencev


Sliši se lepo in ob tem marsikdo že vidi, kako skesani obsojenci hodijo na sprehod z gojenci doma za upokojence..., a dejstva so drugačna. Leta 2000 ni sodišče na podlagi omenjenega člena odredilo niti enemu obsojencu tovrstnega prestajanja kazni, leta 2001 ga je omogočilo štirim obsojencem, leto kasneje osmim in lani trem obsojencem. Dušan Valentinčič ocenjuje, da je trenutno največja ovira, da ni izrečenih več alternativnih kazni, to, da sistem alternativnih kazni še ni povsem izdelan in da se sodišča še vedno odločajo praviloma za pogojno ali zaporno kazen.

"Dosedanja praksa kaže, da sodišča navedeno alternativno kazen izrekajo le redko, in to praviloma takrat, kadar to predlagajo obsojenci sami oziroma njihovi odvetniki in tudi sami poiščejo ustanovo. Eden od osnovnih razlogov, da sodišča ne izrečejo več alternativnih kazni, je prav gotovo tudi ta, da doslej še ni bila določena mreža humanitarnih organizacij in lokalnih skupnosti, v katerih bi obsojenci odslužili to kazen. V noveli zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki je v državnem zboru v postopku, predlagano, da mrežo teh organizacij določi ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Naša uprava pričakuje, da bodo sodišča po uveljavitvi navedene novele zakona pogosteje izrekala alternativne kazni," je povedal Valentinčič in dodal, da so obsojenci doslej alternativno delo opravljali v Karitasu, domovih upokojencev in drugje, lahko pa bi ga tudi na Reševalni postaji Ljubljana, na kateri smo preživeli noč tudi mi.

Kot nam je povedal vodja Reševalne postaje Kliničnega centra v Ljubljana Andrej Fink , so bili že pred časom povabljeni k omogočanju takih kazni in so tedaj ponudili, da bi taka oseba čistila reševalne avtomobile in opravljala druga dela. Delo ne bi bilo težko, zanimivo pa bi bilo videti, kako bi se počutil človek, ki je zaradi svoje malomarnosti ali drugega vzroka hudo poškodoval sočloveka v prometu, ko bi opazoval in poslušal fante, katerih delovni vsakdan je reševanje življenj. Uigrane ekipe

Petek je bil na Reševalni postaji Ljubljana miren. Sprva. Izmeno je vodil Robert Škrjanec in dežuralo je pet urgentnih ekip, štiri na reševalni postaji in ena na urgentnem oddelku Kliničnega centra. Reševalci so večinoma mladi fantje, nekaj pa je tudi starejših izkušenih voznikov in zdravstvenih tehnikov.

Ena ekipa je odhitela na kraj manjše nesreče v Velike Lašče, druga z zdravnikom v Medvode zaradi težav nekega moškega, opravili so nekaj prevozov bolnikov iz bolnišnice in krvi, mi pa smo imeli čas za klepetanje. Delo reševalcev posebej pri prometnih nesrečah zahteva veliko iznajdljivosti predvsem pri dostopu do poškodovanca in reševanju ponesrečencev iz vozil. Reševalec Vili Hrovat je pripovedoval, kako odlično sodelujejo z gasilci in da so res uigrana ekipa.

Njihove zgodbe so številne, vse od tistih, ko pomagajo na svet novorojenčkom - Gorazd Bistan , denimo, je pomagal na svet novorojenčku kar na avtocesti med Ivančno Gorico in Grosupljem in Boštjan Tomažin je postal "boter" dvojčkoma - do posredovanj ob nesrečah. "Osnovno pri vseh nesrečah je zavarovanje kraja nezgode, da ne pride do nove nezgode. Nedavno smo reševali ponesrečenca iz avta, ko so grozljivo zacvilile zavore. Nagnil sem se nad ponesrečenca in čakal, čakal, cviljenje pa se kar ni ustavilo," je opisal grozljive trenutke Martin Vidmar , Vili pa je opisal svojo prvo izkušnjo. "Nikoli ne bom pozabil svojega prvega reševanja. Mamico z otrokom je povozil avtomobil in jaz sem prihitel na kraj nesreče prepričan o svojem znanju. Ko pa sem prišel tja, so se mi začele tresti roke, da sem skoraj stresel vso vsebino reanimacijskega kovčka. Otrok je preživel, mamica pa ne. Tedaj sem se vprašal, ali je to delo sploh zame. To je bilo pred desetimi leti in še vedno sem tukaj. Ko prideš do ponesrečenca, umiriš napetost in pozabiš na vse okoli sebe ter narediš vse, kar moreš in znaš. Naše delo spremlja marsikaj, vseeno pa je lep občutek, če komu lahko pomagaš, mu morda rešiš življenje. To so najlepši trenutki našega poklica," je pripovedoval Vili in posebej omenil dobro opremo v reševalnih vozilih.


Po pločniku proti Šentvidu


Reševalec in (odvisno od nesreče) tudi zdravnik sta ves čas pri ponesrečencu, ki ga je pred začetkom vožnje potrebno stabilizirati, če pa se med vožnjo kaj zaplete, se ustavijo. Brane Jovanović , dispečer v komunikacijskem centru, je mirno sprejemal klice, usmerjal in pošiljal ekipe na različne poti in vse je potekalo mirno. Sam posebnosti in napetosti svojega dela ni posebej omenjal, reševalci pa njegovo delo vidijo drugače: "Delo dispečerja je vsaj tako zahtevno in stresno kot naše. Od njega je odvisna pravilna klasifikacija nujnosti klicev, saj ima na voljo le določeno število ekip, od njegove odločitve so odvisna tudi življenja. Če pošlje preveč ekip na morda manj nevarne primere, ob hudi nesreči nima vozila..." Reševalci se vedno znova srečujejo s številnimi zapleti na cesti, predvsem pa se s težavo prebijajo skozi promet, še posebej v Ljubljani. "Zadnjič sva na nujni vožnji od Avtomontaže do Šentvida peljala po pločniku, tako da je še zdravnica na koncu priznala, da se tako še nikoli ni peljala," je povedal Martin Vidmar. Številni vozniki se ob zvoku sirene ne znajdejo, zato ostro zavirajo, reševalci pa pravijo, da je najbolj primerno zmanjšati (vendar ne ostro ustaviti) hitrost in se umakniti desno, v križišču pa varno ustaviti in reševalcu pustiti prosto pot.

Reševalci imajo v svojem vozilu reanimacijski kovček, EKG z defibrilatorjem in iz nekaterih vozil lahko sporočajo podatke o EKG-ju po telefonu v bolnišnico, respirator za ventilacijo (umetno dihanje), aspirator za sesanje različnih tekočin, kapnometer, s katerim ugotovijo, ali pljuča še delujejo, razne opornice, jeklenke s kisikom ter drugo medicinsko opremo in seveda tudi svojo zaščitno opremo, od rokavic in mask do posebnih zaščitnih čelad. Skratka, gre za bolnišnico v malem ali, še lepše, intenzivni oddelek na kolesih.


Pri hujših nesrečah in zahtevnih posredovanjih je poleg zdravnik, če pa zaradi zasedenosti zdravnikov to ni mogoče, lahko zdravnik v nujnem primeru daje reševalcu navodila po telefonu.


Sreča v nesreči


Nenadoma pa je spet zazvonil telefon. Dispečer Brane Jovanovič se je le rahlo drugače odzval in klic prevezal na urgentni blok Kliničnega centra. Reševalna ekipa z zdravnikom je krenila na pot, z vodjem izmene pa sva sedla v drugo vozilo in odhitela proti Mostam, kjer se je pripetila nesreča. Vse je potekalo mirno in skoraj brez besed. Robert je molčal med vožnjo in previdno zapeljal v vsako križišče, kajti modra luč in sirena vozniku vseeno ne dajeta pravice do divjanja na vso moč, ampak sta bolj prošnja drugim voznikom, da mu omogočijo prosto pot.

Bomo pravočasni? Na križišču Bratislavske ulice nad avtocesto so bili policisti in dva razbita avtomobila. "Kje je dekle?" je vprašala zdravnica in odhitela pod most. Dekle je hudo poškodovano ležalo več kot pet metrov od avtomobila in delo reševalcev je teklo hitro in mirno. Zdravnica ji je dala protibolečinsko injekcijo, namestili so ji opornice in jo nežno dvignili. Dekletova bleda polt je bila v siju neonskih svetilk še bolj bleda, kljub hudi poškodbi, zlomu stegnenice, pa je vendarle imela srečo, kajti končalo bi se lahko še huje. Ob nesreči jo je vrglo skozi zadnjo šipo vozila, preletela je ograjo mostu in pristala na travi pod njim.

Reševalci so mirno opravljali svoje delo, nekaj mladih pa je spraševalo, kako je z dekletom. Tudi fant, verjetno sopotnik v golfu, ki je na daleč smrdel po alkoholu, gotovo ne bo pozabil te nesreče. Povsem mogoče pa je, da se je tudi voznik golfa ne bo niti dobro spomnil. Sedel je v policijskem avtomobilu in naj bi imel v krvi kar precej alkohola. V takšnem stanju seveda niti približno ni mogel ukrepati, ko se je nenadoma pred njim znašel opel kadet, katerega voznik je bil trezen in ki je morda prezrl znak ali pa napačno ocenil hitrost bližajočega se avtomobila...

Modre luči so spet zatrepetale in vozilo je po nekajminutnem čakanju (stabiliziranju ponesrečenke) odrvelo proti bolnišnici.

Pred reševalno postajo sta sedela Martin in Gorazd Bistan, ki je rekel: "Vsak dan se srečujemo z grozotami, ki jih terjajo ceste, pa tudi tistimi, ki jih terja vsakdan življenja. Reševalci skušamo sproti pozabljati vse krutosti, kajti konec koncev le tako lahko preživimo in dobro ter strokovno opravljamo svoje delo. Naj pa tega ne pozabijo tisti, ki sedejo v avto... Morda bomo že jutri mi morali ponje ali, bog ne daj, po koga drugega zaradi njihove objestnosti ali alkoholiziranosti..."

vir:dnevnik

Ocena: 9.00 (2 glasov) - Ocenite to novico -
Lastnik komentarja je objavljalec. Nismo odgovorni za njihovo vsebino.
Kategorije novic
Naj objavljalci
1 pes 951
2
Varing
910
3
BAČO
718
4 Peter 551
5
Mitja
493
6
gobi
450
7
stoplopar
336
8
grzetic
284
9 himi 269
10
johenson
224
Naj novice
© Gasilci.org. Vse pravice pridržane.