Gorenje Nevarne snovi Teh. reševanje Gašenje Ostalo Ljubljanski gasilec
Slike gasilskih domovForumGalerijaO spletišču
Glavni meni
Prijava
Uporabniško ime:

Geslo:

samoprijava

Pozabljeno geslo?

Registrirajte se!
Iskanje
Kdo je online
6 uporabnik(-ov) online (1 uporabnik(-ov) brska po Prenosi)

člani: 1
gosti: 5

Giza, več...
Članki :: Ostalo

Ogled gasilskih enot v Münchnu in okolici


Fantje iz GBL in Mateja Jemec smo se že ob obisku kölnskega sejma Fire engineering odločili, da v mesecu februarju ponovimo odpravo in obiščemo gasilce v Münchnu in okolici. Mateja tudi zelo dobro pozna mesto, tako da z iskanjem nismo imeli težav. Za pomoč pri navezavi stikov je zaprosila še lokalnega podpoveljnika prostovoljnih gasilcev kraja Gräfelfing gospoda Fuchsa, ki je prošnjo vzel zelo resno in skupaj z Matejo sta nam pripravila zelo zanimivo ekskurzijo.

V prostovoljni gasilski enoti Gräfelfing smo bili navsezgodaj zelo toplo sprejeti, pripravili so nam celo tipični bavarski zajtrk, in sicer bele klobase, preste in belo pivo. Po zajtrku in začetni predstavitvi enote smo si ogledali telefonsko centralo, ki pa jo uporabljajo le ob večjih intervencijah, kot so na primer poplave ali viharji, ko je potrebno dodatno interno organiziranje, drugače pa dobijo pozive na pozivnike iz poklicne gasilske postaje št. 3 mesta München, kjer deluje center za obveščanje. Hišnik ali prvo prispeli v gasilski dom najprej vpraša na center za obveščanje, za kaj natančno gre, nato pa prižge številke določenih avtomobilov v garaži po vnaprej določenem načrtu glede na vrsto intervencije. Tako vsak gasilec, ko prispe v gasilski dom, vidi, katera vozila so že izvozila in katera na izvoz še čakajo. Avtomobili so označeni s posebnim zaporedjem številk, iz katerih je moč razbrati, za kateri avto gre, npr 1/1 pomeni manjše poveljniško vozilo, 2/2 večje kombinirano vozilo za gašenje, 6/2 večje vozilo za tehnične nesreče itd, oznake pa veljajo za celotno Bavarsko.

Enota ima 75 gasilcev operativcev, razdeljenih v 4 skupine, ki posredujejo ob dnevih, ko so dežurne. Enota ima tudi 4 posebej usposobljene vodje, ki so sposobni voditi večje, zahtevnejše intervencije. Vsak gasilec operativec ima svojo osebno varovalno obleko, ki jo sestavljajo gasilska zaščitna obleka, gasilska čelada, gasilski škornji, gasilski pas z vrvjo za pripenjanje na lestev ter sekirico, vsakdo pa ima tudi svojo baterijo. Na hrbtu oblek imajo izpisane posamezne funcije, npr. vodja skupine, vodja oddelka, poveljnik, na čeladah pa oznake specialnosti, npr. uporabnik IDA ima modro piko. Od zahtevnosti funkcije je odvisna tudi periodika obdobnih zdravstvenih pregledov, tako je denimo za nosilca IDA obvezen zdravniški pregled na 1 leto, za ostale gasilce pa na 2 leti.

Vozni park sestavljajo poveljniško vozilo, transportno vozilo, dve kombinirani gasilski vozili, gasilska avtocisterna, tehnično-reševalno vozilo, gasilska avtolestev, prikolica s prahom, prikolica s svetlobnimi efekti za opozarjanje na avtocestah ter dve vozili za prevoz moštva.

Transportno vozilo ima zadaj dvižno ploščad, uporabljajo pa ga za prevoz najrazličnejših stvari, npr. prevoz kontejnerjev za rabljen absorber, prevoz košare z IDA in košare z jeklenkami, prevoz manjšega čolna. Vozilo je zelo uporabno, v enoti pa zaradi dvižne ploščadi potrebujejo le ročni viličar.

Posebej z zanimanjem smo si ogledali novo kombinirano vozilo, ki je namenjen prevozu posadke (1+6), vode (3000l) in orodja. Vozilo je na prvi pogled zelo podobno našim kombiniranim vozilom, vendar ima črpalko le za ustvarjanje normalnega tlaka, tako da ima le en navijak z normalnim tlakom. Posebnost črpalke je CAFS (compressed air foam system) sistem za dodajanje penila ali dodatkov vodi, in sicer v poljubnem razmerju med 0 in 10%. V sami kabini ima spredaj en in zadaj v sedež vgrajene dihalne aparate, poleg so pritrjene še radijske postaje za posadko, na zadnji steni pa je kar cela omara, v kateri je IR kamera ter posebna torba, v kateri je oprema za oživljanje (defibrilator, priprava za dodajanje kisika ponesrečencu, sanitetni material) in je namenjena predvsem za morebitno pomoč ponesrečenemu gasilcu. Spredaj med voznikom in vodjem vozila je pritrjena hladilna torba s pijačo. Zanimivost vozila sta tudi zadaj nameščena prevozna navijaka z B-cevmi. En navijak je namenjen dobavi vode do vozila in je na njem tudi hidrantni nastavek in potrebni ključi, drugi pa je namenjen dobavi vode do trojaka, ki je tudi shranjen v kovinski posodi.

V enoti na novo vzpostavljajo nadzor nad uporabo izolirnih dihalnih aparatov, in sicer z elektronskimi nadzornimi ploščami. Prej so uporabljali nadzorne plošče, na katere je bilo potrebno ročno vnašati podatke o tlaku in času. Za ukrep posodobitve so se odločili zaradi lastne varnosti, še posebno pa jih je k temu spodbudila nesreča kölnskega gasilca, ki je ostal ujet na zavozlani vrvi in mu je zmanjkalo zraka, kar smo izvedeli tudi na obisku pri kölnskih gasilcih oktobra lani. Vsi dihalni aparati so torej sedaj opremljeni s t. i. firefly-ji (naprava, ki začne ob morebitnem obstanku gasilca oddajati zvočne in svetlobne signale), sproži pa se jih z izvlekom posebne ploščice, ki se nato vstavi v elektronsko nadzorno ploščo. Na naramnici dihalnega aparata je pritrjena tudi posebna torbica, v kateri je nož, pisalo za označevanje poti, zagozda in trak za medsebojno povezavo dveh gasilcev. Na ta način opremljeni dihalni aparati zagotavljajo, da ima vsak gasilec v času uporabe s seboj vse, kar predpisuje interni standard varnosti.

V prostoru poleg garaže imajo nameščeno tudi posebno magnetno tablo, kjer so na levi strani pritrjene magnetne ploščice z imeni posameznih gasilcev, in sicer na vrhu tistih, ki so v stanju pripravljenosti, spodaj pa tistih, ki zaradi kakršnega koli vzroka trenutno niso sposobni za operativno službo (npr. bolezen). Barva tablice z imenom označuje funkcijo posameznega gasilca. Na desni strani pa so našteta gasilska vozila in vsakdo, ki pride na intervencijo, premakne svojo ploščico z leve strani table na ustrezno mesto na desni strani table. Na ta način imajo popoln nadzor nad tem, kdo in s katerim vozil je odšel na intervencijo.

V gasilskem domu smo si v kletnih prostorih ogledali tudi sodobno opremljeno cevarno ter lasten servis IDA, v katerem imajo tudi pralne stroje za pranje posameznih delov nosilcev IDA, vključno z maskami, ki jih proti poškodbam varujejo posebej za to izdelane zaščitne vrečke.

Enota ima zaposlenega hišnika, ki tudi živi v gasilskem domu. Njegova naloga je skrb za zgradbo in okolico ter red v prostorih. Po ogledu zunanjosti zgradbe in okolice smo se odpravili prosti naši naslednji točki – poklicni gasilski postaji št. 2.

Gasilsko službo mesta München predstavlja 1600 poklicnih in okrog 800 prostovoljnih gasilcev. Poklicni gasilci so stacionirani na 10 gasilskih postajah in vsaka od njih ima svoje specialnosti, npr. gasilski muzej, gasilska šola, center za obveščanje, potapljaška enota, enota za posredovanje na podzemni železnici, enota za nevarne snovi, pomoč z dihalnimi aparati, ipd.

Gasilska postaja št. 2 (Feuerwehrwache 2 – München BF – Feuerwehr Schule) münchenskih poklicnih gasilcev je ena izmed 10 gasilskih postaj in je specializirana za izobraževanje ter usposabljanje poklicnih gasilcev.

Sprejel nas je gospod Treppesch, ki je ravnatelj gasilske šole, hkrati pa podpoveljnik vseh gasilcev mesta München in nas odpeljal v predavalnico. V uvodu je povedal, da je po poklicu diplomirani inženir elektrotehnike ter da je prej služboval po različnih gasilskih enotah večjih nemških mest.

Gasilska šola izobražuje za različne ravni, večinoma izobražujejo kadre za lastne potrebe in za potrebe münchenskega letališča. Zaenkrat tujcev, ki bi jih poslala na šolanje kakšna druga država, še niso imeli. Osnovno izobraževanje za gasilca (zahtevana splošna izobrazba je IV. stopnja) traja 6 mesecev v gasilski šoli, nato pa sledi 3-mesečna praksa po gasilskih enotah. V eno generacijo se lahko vpiše do 48 kandidatov, vsako leto poteka osnovno izobraževanje za dve generaciji. Izbor kandidatov in psihofizične teste opravi šola sama, osip pa je po besedah Treppescha izredno velik. V nadaljevalno izobraževanje (tehnik, inženir) se lahko vpiše po 24 kandidatov, šolanje je nekoliko krajše.

Ker gasilske enote v Nemčiji pokrivajo tudi reševalno službo, šola izobražuje tudi za reševalca in reševalca-tehnika. Gasilske enote zaposlujejo tudi inženirje različnih strok, ki morajo ravno tako skozi osnovno in nadaljevalno izobraževanje, čas stažiranja pa imajo nekoliko krajši.

Šola ima zaposlenih 30 predavateljev in inštruktorjev, ki so dvakrat mesečno (2x24ur = 48ur) razporejeni v operativno enoto gasilske postaje, ki ima sedež v sosednji stavbi, da ne izgubijo stika z dejanskimi razmerami na intervenciji. Šola se ukvarja tudi s permanentnim izobraževanjem poklicnih in prostovoljnih gasilcev mesta München.

Ob koncu šolanja se vse generacije odpravijo v vojaško vas poleg Hamburga, kjer se morajo slušatelji znajti v najrazličnejših situacijah gašenja in reševanja, saj so uprizorjene razmere povsem realne, kar smo lahko videli tudi v predstavljenem filmu. Šola sodeluje tudi z münchensko univerzo. Kot plod medsebojnega sodelovanja so bili prikazani izsledki skupne raziskovalne naloge glede fizičnih in psihičnih obremenitev gasilca pri uporabi IDA ter možnih posledic.

Zatem smo si ogledali tudi veliko halo, katere prvi del je namenjen vadbi gasilcev v slabih vremenskih razmerah in hranjenju šolskih gasilskih vozil. V drugem delu hale je povsem na novo zgrajena steza za vadbo izvajanja notranjih napadov z vsemi spremljajočimi elementi. Prostori so obdani s posebnimi negorljivimi materiali, iz vseh prostorov je izveden odvod dima in toplote ter odtekanje vode, simulacije požarov na posameznih predmetih navideznega stanovanja pa se izvajajo z gorenjem plina. Da ne bi prišlo do previsokih koncentracij plina v teh prostorih in posledično možnih nezgod, skrbi sistem javljalnikov plina, ki po potrebi vklaplja in izklaplja prisilno prezračevanje. Ves sistem je računalniško nadzorovan iz nadzorne sobe, ob vsakem prostoru pa obstaja tudi nadzorna plošča, s katero lahko inštruktor simulira različne efekte (rollover, flashover,…). Steza je tudi časovno ekonomična, saj lahko takoj po končanem prehodu ene skupine prične s prehodom naslednja skupina. Do sedaj so na njej trenirali v glavnem poklicni gasilci, odkar pa so povečali število ustrezno usposobljenih inštruktorjev, pa lahko vadijo na njej tudi prostovoljni gasilci.

V hali so nameščena tudi dvigala (lifti), tako da gasilci vadijo tudi tovrstno reševanje. Hala se na vrhu zaključuje s stolpom, ki je ena najvišjih zgradb v mestu, od koder je lep razgled po bližnji in daljni okolici.

Nato smo odšli na ogled gasilske postaje št. 3, katere posebna dejavnost je center za obveščanje. Poveljnik izpostave nas je sprejel v posebni sobi, s katere je dober razgled na sprejemno sobo. Vseskozi je v sprejemni sobi prisotnih 8 operaterjev, kjer vsak zaseda svojo delovno postajo z več ekrani, na katerih se mu izpisujejo najrazličnejši podatki in načrti, saj imajo vse dokumente v elektronski obliki. Na steni sobe je tudi velik ekran, ki kaže trenutno stanje (pripravljenost, intervencija, okvara) vseh gasilskih vozil na vseh gasilskih postajah. Druge gasilske postaje tako nimajo svojih operaterjev; vse podatke prejemajo preko ozvočenja, tiskalnikov in radijskih zvez.

Operaterjeva naloga je sprejem klica in koordiniranje intervencije od začetka do konca. Tako operater v primeru potrebe aktivira eno ali več gasilskih postaj, ki so najbližje kraju intervencije ter razpolagajo s potrebno opremo za njeno izvedbo. Načrt izvozov je vnaprej dogovorjen in določen, tako npr. ob vsaki večji intervenciji izvozi t.i. gasilski vlak, ki je osnovan na kombiniranem vozilu s posadko oddelka ter dodatnih vozilih s posadkami skupine.

V primeru množičnejših klicev in pogostejših intervencij (poplave, viharji) so aktivirane še dodatne sile in delovne postaje, saj so vsi gasilci s te postaje usposobljeni za sprejemanje klicev in koordiniranje intervencije. V tem primeru se izvozi s te postaje prenehajo, vse posadke, ki so na terenu, pa se v najkrajšem času vrnejo na postajo. Poseben primer predstavljajo tudi večje prireditve, npr. Oktoberfest, ki zahtevajo povečano število operaterjev, saj center takrat prejme tudi do 200 dodatnih klicev na dan, predvsem zaradi potrebe po nudenju prve pomoči. In še ena dodatna, zelo nenavadna naloga centra za obveščanje, ob sobotah in nedeljah, ko so bavarski matični uradi zaprti, lahko opravljajo tudi civilne poroke, če se komu »zares mudi«.

Delo operaterja opravlja vsak razporejeni gasilec le po nekaj ur na dan (delavnik traja 24 ur), preostali čas pa je razporejen v gasilsko enoto. Ogledali smo si tudi garažo te gasilske postaje in najbolj nam je zdela zanimiva manjša avtolestev za posredovanje v strnjenih naseljih.

Po načrtu za prvi dan ogleda je sledila gasilska postaja št. 1, katere posebna dejavnost je skrb za gasilski muzej. Postaja stoji v strogem središču mesta, na mestu, kjer je nekoč delovala prva gasilska postaja. Prostorsko je zelo utesnjena, saj je potisnjena v strnjeno mestno jedro, tu pa ima sedež tudi glavno poveljstvo in uprava gasilske direkcije.

V kletnih prostorih postaje deluje gasilski muzej, ki v dokaj velikem obsegu prikazuje eksponate in makete iz bogate zgodovine razvoja gasilstva v Münchnu in okolici. Kot posebne zanimivosti muzeja naj omenim večje število brizgaln različnih starosti in modelov, makete vprežnih vozov-lestev, uniforme in intervencijske obleke iz različnih obdobij, ročne javljalnike požara, imitacijo prostora gasilskega stražnika – prvega »centra za obveščanje« v cerkvenem stolpu ter še mnogo drugih predmetov, ki poznavalcu gasilske stroke dajo dovolj tematike za razmišljanje, s kakšnimi problemi so se ukvarjali gasilci še ne tako dolgo nazaj. Gasilski muzej hrani tudi dele podzemnega vlaka, ki je zgorel na münchenski podzemni železnici na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, vodič po muzeju pa ga je predstavil s posebnim tonom, kar nakazuje, da morebiten požar na podzemni železnici kljub sodobni opremljenosti in usposobljenosti še vedno predstavlja intervencijo posebnega razreda.

Po ogledu muzeja smo si ogledali tudi njihovo garažo, ki je opremljena s klasičnimi gasilskimi in reševalnimi vozili, zaradi intervencij na podzemni železnici pa imajo tudi namenski avto z vso potrebno opremo za čim varnejše gašenje in reševanje. V času našega obiska sta se zgodila kar dva poskusa samomora s skokom na tire podzemne železnice.

Ob koncu obiska nas je pozdravil tudi gospod Hölzl, poveljnik münchenskih gasilcev ter nam zaželel prijeten ogled in bivanje v bavarski prestolnici.

Kot se za vsako pravo ekskurzijo spodobi, smo si zvečer privoščili večerjo v tipični bavarski pivnici ter se pomenili o doživetjih. Z nami sta bila tudi zdravnik in zdravnica, drugače par, ona je Slovenka in hči slovenskih staršev, on Nemec, je pa bil predhodno zaposlen na eni od muenchenskih gasilskih postaj kot reševalec – zdravnik, zato zelo dobro pozna življenje gasilcev v bavarski prestolnici.

Drug dan je bil najprej na vrsti ogled gasilske enote letališča München. Gasilci so nas prišli iskat k vhodu in nas odpeljali na južno gasilsko postajo. Letališče ima zaradi svoje velikosti dve gasilski postaji, severno in južno, južna je večja, tam je tudi uprava in preventivna služba ter izobraževalni center s poligoni in učilnicami. Na južni postaji dela 30 gasilcev na izmeno, na severni pa 15.

Za začetek so nam pokazali načrt letališča ter razložili pomen posameznih predelov letališča. Gasilska postaja in tudi sami gasilci se delijo na dva dela, in sicer na letališkega in navadnega. Letališki del predstavljajo gasilci in vozila, namenjena gašenju in reševanju v primeru letalske nesreče, navadni del pa je namenjen gašenju in reševanju v letaliških zgradbah, ta del pa lahko posreduje tudi v krogu 8 km okrog letališča, če bi prostovoljne gasilske enote v bližini rabila njihovo pomoč. Te enote pa se na letališču usposabljajo za gašenje in reševanje v primeru večje letalske nesreče, tako da je sodelovanje obojih gasilcev zgledno.

Z velikim zanimanjem smo si ogledali vozila in opremo za gašenje in reševanje v primeru letalske nesreče, saj njihov vozni park prestavljajo večinoma znameniti pantherji in simbe, proizvajalca Rosenbauer, in nihče izmed nas se ni mogel upreti želji, da ne sede vanje. Postaja ima tudi lastno izdelano vozilo z nadgradnjo za hiter in prostoren dostop reševalcev do vrat letala, saj se nemalokrat zgodi, da mora kako letalo pristati zaradi zdravstvenih težav katerega izmed potnikov. Postaja uporablja t. i. kontejnerski način nadgradenj, saj obstaja možnost različnih nesreč. Tako imajo poseben kontejner za IDA, posebnega za masovne nesreče in podobno. V spodnjih prostorih smo si ogledali tudi sodobno opremljene prostore za servisiranje IDA.

V zgornjih prostorih imajo različne pisarne in kabinete ter učilnice. Ogledati smo si šli tudi stezo za IDA, kjer se gasilci urijo v gibanju preko najrazličnejših ovir ter tudi s tem vzdržujejo psihofizično pripravljenost. Ogledali smo si tudi poseben trening center za stevardese in stevarde, kjer vsaka kandidatka in kanditat opravljata praktični del usposabljanja, kar med drugim obsega tudi gašenje pravega ognja (propan) z gasilnikom na različnih koncih letala (kuhinja, prostor za prtljago, WC) ter ukrepanje v primeru pojava drugih nevarnosti.

Sledil je še zadnji obisk, in sicer prostovoljne gasilske enote Planegg, ki leži blizu naše izhodiščne točke kraja Gräfelfing, s svojim delovanjem pa pokriva tudi Max-Planckov inštitut, ki se ukvarja s farmacijo. V lepo urejenih prostorih so nas najprej pogostili s kosilom, ob tem pa smo imeli priliko videti tudi tečajnike enega izmed tečajev, saj je bila ravno sobota.

Sledil je ogled garaž in kot že večkrat do sedaj smo ugotovili, da je pri njih res vse osnovano na kombiniranem vozilu, saj so jih imeli v tej enoti kar tri, k njim pa se priključujejo še dodatna specializirana vozila. Priložnost smo imeli videti tudi zabojnik za posredovanje ob nesrečah z nevarnimi snovmi, ki so ga zasnovali po lastnih željah in izkušnjah ter z lastnim znanjem, saj velik del operativnega dela posvetijo ravno opremljanju in usposabljanju za primer tovrstnih nesreč. Oprema je nameščena v zabojniku po posebnem redu, kar omogoča hitro opremljanje, lahek dostop ter tudi lahek transport do mesta uporabe, saj so večje naprave in pripadajoča oprema na posebnih vozičkih, manjši predmeti pa v plastičnih zabojih, primernih na nošenje. V zabojniku se nahaja tudi različna strokovna literatura ter posebej za to enoto izdelani načrti ukrepanja v primeru nezgode s posameznimi možnimi snovmi, saj posebna oprema zahteva tudi poseben taktičen pristop. Enota uporablja tudi druge širše poznane baze podatkov o nevarnih snoveh.

S posebnim ponosom pa so nam pokazali tudi povsem nov zabojnik za dekontaminacijo, ki je bil ravno tako izdelan po lastnih željah in znanju. Zabojnik je namenjen tako za kemično, biološko kot tudi za radiološko dekontaminacijo, z vsemi spremljajočimi napravami (ogrevanje vode, ogrevanje zraka, shranjevanje kontaminirane vode) ter merilnimi inštrumenti. Zabojnik bo služil za dekontaminacijo na zelo širokem območju (krog 200 km).

Ob koncu ogleda celotnega gasilskega doma so nas gostitelji postregli v njihovi okrepčevalnici, kjer smo izmenjali mnenja o ekskurziji, primerljivosti opremljenosti in usposobljenosti ter drug drugega obdarili s spominskimi darili.

Poudariti je potrebno, da smo videli veliko novega, predvsem pa tudi drugačne pristope do posameznih stvari, ki smo jih opazovali, saj jih v to prisilijo vsakdanje razmere in velikost mesta. Posebna naloga naše skupine je bila tudi zbrati čim več informacij o začetnem in permanentnem izobraževanju in usposabljanju tako poklicnih kot tudi prostovoljnih gasilcev, saj je na vidiku priprava skupnih izobraževalnih programov.

V imenu fantov iz GBL bi se rad posebej zahvalil Mateji, ki je vseskozi neutrudno prevajala in hkrati skrbela za ustrezno izrazoslovje in smeh, zahvala pa velja tudi gospodu Fuchsu ter GBL za uporabo vozila.

Marko Tomazin

undefined
<< Članki iz Gasilca 2003 Kaj je dobro vedeti pri uporabi mobilnih telefonov v slov... >>
API: ZS PDF Priljubljene Tiskanje | RSS | RDF | ATOM
Lastnik komentarja je objavljalec. Nismo odgovorni za njihovo vsebino.
© Gasilci.org. Vse pravice pridržane.