Gorenje Nevarne snovi Teh. reševanje Gašenje Ostalo Ljubljanski gasilec
Slike gasilskih domovForumGalerijaO spletišču
Glavni meni
Prijava
Uporabniško ime:

Geslo:

samoprijava

Pozabljeno geslo?

Registrirajte se!
Iskanje
Kdo je online
13 uporabnik(-ov) online (1 uporabnik(-ov) brska po Članki)

člani: 3
gosti: 10

slavc112, marjan82, filius, več...
Članki :: Ostalo

Standardizacija


Ne ustvarjam si iluzij, da bo moja predstavitev standardizacije v »poljudnih okvirih«, ki je namenjena izključno članom foruma www.gasilci.org taka, da bi njen smisel dojel prav vsak, če pa bo ta (že naveden) cilj dosežen pri večini, bo to (zame) velik uspeh.
POSKUS DEFINICIJE STANDARDIZACIJE

V današnjem času so v življenju vsakega izmed nas redki trenutki, ko se ne bi ravnal po razno raznih standardih in hitro bi se našel kdo, ki bi »zatežil« z vprašanjem: »Ali je to prav in ali je to »demokratično« ?« in odgovor: »Standardi sami po sebi niso zakon in te k njihovi rabi prav nihče ne sili !«, se bi mi zdel kar pravšen. Ali drugače (poenostavljen primer): Oseba »XY« je izdelala (recimo) nek - določen »super« proizvod, ki je kot tak dokazan v (včasih večletni) uporabi in torej ne s propagando ali samo trditvijo proizvajalca in zdaj, da bi bil ta proizvod ter njegova nesporno - optimalna kvaliteta dosegljiva čim več ljudem oz. čim večjemu tržišču, se predlaga njegova standardizacija. Rezultat standardizacije proizvoda je njegov standard, ki podrobno določa materiale in način za njegovo proizvodnjo.

Ker pa človeška ustvarjalnost ne pozna meja, je mogoče trditi, da institut standardizacije vzpostavlja zaupanje v stalen napredek, nove rešitve in nove materiale ter tehnologije, ki jih njihovi načrtovalci lahko v polni meri izkoristijo pri nastajanju nove industrije. Iz prej navedenega je mogoče zaključiti, da standardi niso večni in da se vedno znova »rojevajo« ter »odmirajo«.

Standardizacija je torej: Dejavnost vzpostavljanja določil glede na dejanske ali možne težave za skupno in ponavljajočo se uporabo z namenom, da se doseže optimalna stopnja urejenosti na danem področju (definicija povzeta po SIST).

Verjetno se je človeštvo s »spontano standardizacijo« soočalo že pred davnimi časi, prav gotovo pa pred letom 1947, ko se je ustanovil ISO (The International Organization for Standardization), ki je nevladna, mednarodna organizacija za standardizacijo in jo tvorijo članice iz 130 držav. Danes je po svetu že »veliko« organizacij, ki se ukvarjajo izključno z standardizacijo. Pri nas (v RS) pa se (po reorganizaciji) s standardizacijo ukvarja SIST (Slovenski inštitut za standardizacijo).

VRSTE STANDARDOV – (povzeto po SIST)

Osnovni standard:
Standard, ki obravnava široko področje ali vsebuje splošna določila za določeno področje.

Terminološki standard:
Standard, ki obravnava izraze, ki jih ponavadi spremljajo definicije, včasih pa tudi pojasnila, ilustracije, primeri itd.

Preskuševalni standard:
Standard, ki obravnava metode preskušanja, ki jih včasih dopolnjujejo druga določila, povezana s preskušanjem, kot na primer vzorčenje, uporaba statističnih metod in zaporedje preskusov.

Standard za proizvod:
Standard, ki specificira zahteve, ki jih mora izpolnjevati proizvod ali skupina proizvodov, da se zagotovi njegova (njihova) ustreznost namenu.

Procesni standard:
Standard, ki specificira zahteve, ki jih mora izpolnjevati proces, da se zagotovi njegova ustreznost namenu.

Storitveni standard:
Standard, ki specificira zahteve, ki jih mora izpolnjevati storitev, da se zagotovi njena ustreznost namenu.

SKLICEVANJA NA STANDARDE V PREDPISIH

Obvezni standard:
Standard, katerega uporaba postane obvezna na podlagi splošnega zakona ali izrecnega sklicevanja v predpisu.

Sklicevanje na standarde (v predpisih):
Sklicevanje na enega ali več standardov namesto podajanja podrobnih določil v predpisu.

Komentar (DC):
Poznamo torej več vrst standardov katerih raba je (v principu - ponovno poudarjam !), popolnoma prostovoljna, če se pa zamislimo, da samo EN standardi (European Norme) eksistirajo na tržišču s 360 milijoni potrošnikov, potem je jasno, da uporabo standardov pravzaprav diktira kapital (beri: konkurenčnost) in s tem tudi preživetje (v najbolj elementarni obliki).

Dobro je še vedeti; »Kako uveljaviti standard ?« Odgovor: Potrebno je podati predlog standarda, ki po določenem času uveljavljanja pridobi status predstandarda ter če je vse OK, (pogosto po preteku 5 let) standarda. »In koliko to stane ?« Odgovor: Uveljavitev standarda stane cca. 2,5 milijona eurov (manj sigurno ne). »Ali bo potem ta (na novo) uveljavljen standard kje privzet ?« Odgovor: Tega vam pa nihče ne more garantirat.

V nadaljevanju sem nameraval objavit standard SIST EN 45004, ki je nastal s prevzemom standarda EN 45004, vendar vidim, da to ni dovoljeno. Navedeni standard določa: Splošna merila za delovanje različnih organov, ki izvajajo kontrolo.

Deskriptorji (opisni deli) standarda so: certificiranje, akreditacija, kakovost, kontrolni organi, odobrene organizacije in specifikacije. Tozadevno je standard v zvezah z naslednjimi standardi: SIST EN 45001, SIST EN 45002, SIST EN 45003, PSIST prEN 45010, SIST EN 45011, SIST EN 45012, SIST EN 45013, SIST EN 45014 in SIST EN 45020.

Če bi GZS poznala vse naštete standarde, mi prav gotovo ne bi (toliko) razpravljali o »tipizaciji« in to iz sledečih razlogov:

  • Ko proizvajalec želi »razglasiti«, da je njegov proizvod skladen z zahtevami določenega standarda – sproži postopek certificiranja istega.
  • Za prijavo proizvoda v postopek certificiranja pa je potrebno izpolniti »opisne pole«, (relativno obsežna dokumentacija) v katerih se že pod poglavjem »splošno«, točka 1.3 zahteva določitev »tipa naprave«. Tipa naprave ti ne more nihče določiti, saj bi te v primeru pogojevanja izdelave, omejeval v večji meri kot sam standard in posledično tudi onemogočal tehnološki razvoj, kreativnost in inovativnost.
  • Ko izpolniš (že navedene) opisne pole, jih pošlješ na naslov certifikacijskega organa. Certifikacijski organ presodi ali vse navedbe iz opisne pole ustrezajo funkcionalnosti, obliki itd, določenega tipa proizvoda. Zato (ponavadi) zahteva presojo (za ta določen proizvod) akreditiranega laboratorija. Se pravi: proizvod je potrebno odpeljati na preskušanje v akreditiran laboratorij in (v končni fazi) na podlagi zares kompleksnega preskušanja in obdelave oziroma poročila iz tega laboratorija, se izda certifikat o skladnosti proizvoda z določenim standardom.

Zaključek: tudi, če ste izpolnili vso »predpisano« tipizacijo (GZS) za določen proizvod in če proizvajalec ni opravil zgoraj navedenih postopkov certificiranja proizvoda na določen standard, je vse skupaj – kot nič.

Drago Colnarič

p.s.: Vse navedene standarde in dokumentacijo posedujem, v kolikor je kdo posebej zainteresiran mu jo »posodim za vpogled«
<< Uporaba akumulatorjev v gasilstvu in pravilni postopki ra... Reportaža s prvega forum piknika >>
API: ZS PDF Priljubljene Tiskanje | RSS | RDF | ATOM
Lastnik komentarja je objavljalec. Nismo odgovorni za njihovo vsebino.
© Gasilci.org. Vse pravice pridržane.