Objavljeno: 30. Maj 2005, 18:14
Po teh nekaj kičastih amerikanizmih pa dve naši , domači.
Dve anekdoti od Sv. Martina
Veja ga je
Kar nekajkrat sem slišal to anekdoto iz ust kolegov in vedno znova se moram smejat. Zgodilo se je veliko let nazaj v sosednjem požarnem rejonu. Ime glavnega akterja bom spremenil. Nekaj bom moral zapisat v pristni govorici teh krajev , drugače ne bo izzvenelo kot je treba.
Sredi noči je na vasi zapel rdeči petelin, gorelo je gospodarsko poslopje. Gasilci so imeli na voljo prenosno motorno črpalko in bližnji potok. Poveljnik si je določil tri krepke može , da so odnesli , pa malo tudi vlekli , črpalko k potoku, po najkrajši, vendar strmi in z bujno goščavo zaraščeni smeri. Zadaj desno je črpalko nosil sam poveljnik Žnidarjev Anzek. Seveda se je mudilo in ko so ravno »prebili« zadnji grm pred potokom je nesrečnega Anzeka po obrazu močno ošvrknila veja, ki je sprednjemu nosaču ušla iz roke. Ko je videl največji paničar v društvu Franček, da ima poveljnik po obrazu neko sumljivo sluz je spustil črpalko in zavpil: »Anzek oka ti je stekla!« Črpalko so spustili tudi ostali tako, da se je sama prikotalila do vode. Anzeka so položili na tla in mu pričeli nuditi »prvo pomoč«. Z prsti so mu pričeli nazaj popravljati »oko«. Ni jim uspelo. Pa vendar je Anzek čez čas spregledal, saj mu je udarec veje odnesel iz nosu večji smrkelj (po naše »žnoder«) Sramežljivo so se spogledali, bruhnili v smeh in odšli nazaj na delo, črpalka jih je še vedno čakala. Po treh dneh premetavanja sena in dela črpalke so jo nazaj odnesli drugi po daljši poti, saj jim je Anzek odsvetoval krajšo pot.
Na račun steklega očesa je bilo smeha še za nekaj let.
Danes se smejim sam, Anzek je star čez 90. Franček ni več gasilec ostali so umrli.
Takšnih gasilcev nebo nikoli več ? Da, bili so pravi gadi!!
ON in Miha
Zdaj sem pa jaz šef
Na požar sta z cisterno (polivač) izvozila domači privatni mesar Lojz in njegov pomočnik Dejan. Oba gasilca. Dejan je že položil za gasilskega častnika.
Bilo je sredi dopoldneva, ko so gasilske vrste razredčene zaradi služb. Mesar dobi telefonski klic od poklicnih gasilcev , da v sosednji vasi gori.
Lojz vzame iz klina ključ gasilskega doma in gre spuščat sireno.
Ugotovi da je v domu sam in se odloči izvozit in zaštarta Dojca. Menil je , da bo v mesnici ostal pomočnik Dejan. Z Dejanom pa je imel vedno probleme, bilo mu je namreč lepše v gasilskem domu kot v mesnici. Poleg vajeništva je opravil vse tečaje iz gasilstva in pristal kot mesarski pomočnik in Gasilski častnik.
Ko Lojz pripelje do vaškega pokopališča nekaj sto metrov od doma, se niti ne zave, da ima sopotnika, na njegovi desni se ponosno oglasi Dejan, ki je pravkar položil za GČ:
»No šef, zdaj sem pa jaz vam šef!«
Lojz , kot da ga je prebudilo iz sna, ustavi avto in vpraša: »Ali si zaklenil mesnico?«
»Ne šef«
In Dejan je lepo po gasilsko opremljen tekel peš domov.
Naslednjič sta se dogovorila kdo bo izvozil.
Smejali smo se pa vsi, tudi radovedne vaščanke, ki visijo na ograjah in modrujejo ko mi izvozimo.
Miha
Dve anekdoti od Sv. Martina
Veja ga je
Kar nekajkrat sem slišal to anekdoto iz ust kolegov in vedno znova se moram smejat. Zgodilo se je veliko let nazaj v sosednjem požarnem rejonu. Ime glavnega akterja bom spremenil. Nekaj bom moral zapisat v pristni govorici teh krajev , drugače ne bo izzvenelo kot je treba.
Sredi noči je na vasi zapel rdeči petelin, gorelo je gospodarsko poslopje. Gasilci so imeli na voljo prenosno motorno črpalko in bližnji potok. Poveljnik si je določil tri krepke može , da so odnesli , pa malo tudi vlekli , črpalko k potoku, po najkrajši, vendar strmi in z bujno goščavo zaraščeni smeri. Zadaj desno je črpalko nosil sam poveljnik Žnidarjev Anzek. Seveda se je mudilo in ko so ravno »prebili« zadnji grm pred potokom je nesrečnega Anzeka po obrazu močno ošvrknila veja, ki je sprednjemu nosaču ušla iz roke. Ko je videl največji paničar v društvu Franček, da ima poveljnik po obrazu neko sumljivo sluz je spustil črpalko in zavpil: »Anzek oka ti je stekla!« Črpalko so spustili tudi ostali tako, da se je sama prikotalila do vode. Anzeka so položili na tla in mu pričeli nuditi »prvo pomoč«. Z prsti so mu pričeli nazaj popravljati »oko«. Ni jim uspelo. Pa vendar je Anzek čez čas spregledal, saj mu je udarec veje odnesel iz nosu večji smrkelj (po naše »žnoder«) Sramežljivo so se spogledali, bruhnili v smeh in odšli nazaj na delo, črpalka jih je še vedno čakala. Po treh dneh premetavanja sena in dela črpalke so jo nazaj odnesli drugi po daljši poti, saj jim je Anzek odsvetoval krajšo pot.
Na račun steklega očesa je bilo smeha še za nekaj let.
Danes se smejim sam, Anzek je star čez 90. Franček ni več gasilec ostali so umrli.
Takšnih gasilcev nebo nikoli več ? Da, bili so pravi gadi!!
ON in Miha
Zdaj sem pa jaz šef
Na požar sta z cisterno (polivač) izvozila domači privatni mesar Lojz in njegov pomočnik Dejan. Oba gasilca. Dejan je že položil za gasilskega častnika.
Bilo je sredi dopoldneva, ko so gasilske vrste razredčene zaradi služb. Mesar dobi telefonski klic od poklicnih gasilcev , da v sosednji vasi gori.
Lojz vzame iz klina ključ gasilskega doma in gre spuščat sireno.
Ugotovi da je v domu sam in se odloči izvozit in zaštarta Dojca. Menil je , da bo v mesnici ostal pomočnik Dejan. Z Dejanom pa je imel vedno probleme, bilo mu je namreč lepše v gasilskem domu kot v mesnici. Poleg vajeništva je opravil vse tečaje iz gasilstva in pristal kot mesarski pomočnik in Gasilski častnik.
Ko Lojz pripelje do vaškega pokopališča nekaj sto metrov od doma, se niti ne zave, da ima sopotnika, na njegovi desni se ponosno oglasi Dejan, ki je pravkar položil za GČ:
»No šef, zdaj sem pa jaz vam šef!«
Lojz , kot da ga je prebudilo iz sna, ustavi avto in vpraša: »Ali si zaklenil mesnico?«
»Ne šef«
In Dejan je lepo po gasilsko opremljen tekel peš domov.
Naslednjič sta se dogovorila kdo bo izvozil.
Smejali smo se pa vsi, tudi radovedne vaščanke, ki visijo na ograjah in modrujejo ko mi izvozimo.
Miha