Edvard! Zgleda, da si resno zagret gasilec in obvladaš vrvno tehniko (kar je samo za pohvalit), ampak žal nimaš nekakega celostnega realnega vpogleda na situacijo gasilstva pri nas. Tudi glede tečaja tehničnega reševanja na Igu in inštruktorjev tam, ne delim istega mnenja s tabo. Zavedati se moraš, da je tečaj TR na Igu namenjen predvsem »seznanjanju« tečajnikov s snovmi in osnovnimi postopki tehničnega reševanja gasilcev pri nas. Tridnevni program zajema še marsikaj drugega, kot le vrvno tehniko in sicer:
- spoznavanje osnovnih delov avtomobila, ojačitev in nevarnosti, ki nam pretijo pri posegu v avtomobil
- učenje osnovnih vozlov ter spuščanje po vrvi z višine (vaja samoreševanja!!)
- spoznavanje opreme TIRFOR ter praktično dvigovanje betonskih blokov z njimi, delo z jeklenicami, vitlom ter škripci (reševanje ob potresih in raznih porušitvah objektov)
- dvigovanje bremen s pomočjo zračnih blazin in njihova pravilna stabilizacija
- spoznavanje z opremo za reševanje ukleščenih oseb na prometnih nesrečah ter praktična uporaba – razrez avtomobila
- spoznavanje z opremo za reševanje iz globine, jaškov in jam, trinožec, potenčni škripec (Rollglis), prižeme in ostala oprema
- vaja pravilnega izvleka poškodovanca iz vozila s pomočjo KED-a in njegova oskrba
- učenje za delo z enosmerno hidravliko (dvigalke in ostala oprema)
Glede na to, da program traja le 3 dni (2 dneva teorije + 1 dan prakse) je težko pričakovati, da bi se preveč spuščali v podrobnosti ene tematike. Pa tudi, če bi se, 3 dni samega dela z vrvno tehniko ne bi bilo dovolj. Se pravi tečaj je namenjen le seznanjanju. Po opravljenem tečaju nisi nikakršen ekspert za nobeno od teh stvari. Za obvladovanje določene tehnike reševanja pa je potrebno dosti več, kot le tečaj. Kot prvo, stvar te mora zelo zanimati, potrebna pa je še vaja, vaja in še enkrat vadba na vajah v enoti in v realnih situacijah na terenu. Brez tega ni nič.
Da se še enkrat vrnem na začetek na tezo o poznavanju situacije. V našem društvu se je že pred kar nekaj leti nazaj organiziral »tečaj vrvne tehnike«, ki je zajemal kar lepo število teoretičnih in praktičnih ur v sodelovanju z jamarji. Zajemal je marsikatere podrobnosti reševanja ljudi iz globine, višine, iz objektov, samoreševanja, žemarjenja itd. Tečaj se je uspešno zaključil in naše društvo je bilo bogatejše za 6 gasilcev – reševalcev z znanjem o pravilni in varni uporabi vrvne tehnike pri reševanju. Za tem se je kupila tudi prepotrebna oprema za izvajanje take »telovadbe«, kot so vrvi (statik, dinamik), vsa pripadajoča »kovačija« (desanderji, karabini, osmice, škripci) z reševalnimi pasovi, rutami za reševanje, nosila, čelade, trakovi za sidrišča, trinožec in še kaj, kar sem pozabil. Nato smo postali znani daleč naokoli kot redko društvo 1. kategorije, ki se poleg gašenja še zraven ukvarja z reševanjem ljudi s pomočjo vrvne tehnike. Doslej se z najhujšim scenarijem, konkretno na intervenciji, kjer bi to vrvno tehniko morali uporabiti, hvala bogu, še nismo srečali razen na raznih vajah (spuščanje osebe z zvonika v nosilih, vsakoletno spuščanje otrok po »žičnici« s pomočjo »rute« pri O.Š. Mengeš, ostale evakuacije ljudi s pomočjo vrvne tehnike), za katere imaš dovolj časa, da se ustrezno pripraviš. Na intervencijah pa je stvar malo drugačna. Že od vaje do vaje ti določene stvari uidejo z glave in z leti oddaljevanja od tečaja se vedno bolj pozablja na osvojeno snov in znanje. Kaj šele na intervenciji, ko konkretno pumpa adrenalin in je potrebno reševati življenja, ti pa moraš ohranjati mirno kri! Takrat pa do izraza pride le rutina in izkušnje iz realnih situacij (ko je potrebno improvizirati), ki pa jih, žal, povprečni gasilec v Sloveniji na tem področju nima, oz. je nima noben, razen reševalci JRS in GRS, ki so eksperti na tem področju. In po pravici povedano, če v naši ekipi na intervenciji ne bi bilo ene osebe, ki je samostojni jamarski reševalec pri JRS, ki take reči dela skoraj v spanju, se kake zahtevne, hitre reševalne operacije s pomočjo vrvne tehnike zagotovo ne bi lotili. In taka je realna situacija Edvard, žal. To so intervencije strokovne narave, pri katerih je potrebno imeti določeno kilometrino in rutino za zanesljivost. Podobno je nudenje prve pomoči. Veliko gasilcev se izuči za specialnost gasilec bolničar, a v realni situaciji je dosti drugače, ko poškodovanec stoka od bolečin in resnično krvavi, ne pa tako kot na vajah, ko se ti smeje v obraz. Takrat se pokaže, kdo je pravi za stvar, kdo pa ne in marsikomu se zatrese roka.
Da ne boš vsega razumel kot preveliko kritiko, te še enkrat pohvalim, ker želiš uvesti nove tehnične spretnosti v gasilstvo na vašem koncu. Le zavedati se moraš, da je nakup opreme še zdaleč najmanjša ovira pri celotnem procesu. Okrog sebe moraš zbrati ekipo tebi podobnih zanesenjakov, ki se bodo zadeve lotili z enako vnemo in željo ter temu projektu namenjali dovolj časa in ga jemali enako resno kot primarno nalogo gasilcev – gašenje in reševanje. Žal je večji problem dandanes najti take ljudi, saj veliko število gasilcev članstvo in ostale aktivnosti v PGD razume bolj kot hobi in ne kot poslanstvo in so jim vse novotarije odveč. Že za vaje osnovnih veščin gasilstva jamrajo, češ »za ročnik znam pa ja držat pa na gospodarsko poslopje nalivat«! Sicer pa na mladih svet stoji in če uspeš nabrati mlado ekipo, ki bo to delala z neko zrelostjo in potrebnim zagonom, vse čestitke! Samo, da se ne boste potem spuščali po »štriku« preko facebooka

kar je zelo popularno pri današnji mladini.
To je to. Kdor je imel tako voljo, da ta maratonski tekst prebral, lahko pride v Loko na pir!

LP, David