Če ste v Gasilcu videli predstavitve kandidatov, vam je morda padlo v oči, da se ena predstavitev razlikuje od ostalih. Antonu Korenu je namreč uredništvo dovolilo oblikovno drugačno predstavitev, saj drugače vsega besedila ne bi mogli spravit na eno stran. Skozi prste mu pa niso gledali samo pri obliki, ampak so mu zraven predstavitve dodali še nekakšno mini priporočilo, kar pa je v nasprotju s pravili za objavo, ki jih je ČŽS poslal kandidatom. Drugim kandidatom (z izjemo Klariča) je zraven dodajalo obvestila uredništva. Še enkrat so dokazali, kako je s profesionalnostjo uredništva in s tem kam pes taco moli.
Razlika med predstavitvama Tonetov pa je tudi vsebinska. Koren si je privoščil filozofsko razmišljanje o slovenskem gasilstvu, formaliziranem z alinejami, obenem se pa sploh ni predstavil in po prebrani predstavitvi še vedno ne vemo, kdo je in predvsem, kaj je že naredil oz. dosegel. Besedico sem je uporabil samo dvakrat in še takrat samo za izražanje svojega prepričanja. Je pa potrdil sloves lepogovornika in je uporabljal ljudem prijetne besede npr. da si bo prizadeval, zavzemal, trudil, podpiral, namenjal, spodbujal itd. Žal pa je očitno spregledal, da je bil tukaj namen tudi predstavitev kandidatov, ne pa samo volilnega programa.
Na drugi strani je Podobnik kar 25-krat uporabil besedo sem, predstavil sebe, svoje delo in njegovo nadaljevanje.
