Zgodbica je bila omenjena ze v rubriki GV-V2, ampak na Oskarjevo pobudo jo povzemam se enkrat in tvegam, da me bodo izkljucili iz drustva - bi me kdo vzel v svojega?
PGD Topole je sklenilo, da bo svojo 55-letnico praznovalo na prav poseben nacin in ob tem prevzelo tudi novo vozilo.

To je bilo sele drugo novo vozilo v drustvu, prvo je bil legendarni tamcek iz leta 1984.
Protokol je bil pripravljen, sama sem sicer zadnji trenutek se tiskala program, potem pa v uniformo in proti gasilskemu domu. Nasproti se mi je pripeljal Drago, okrancljan z nageljckom

!
Seveda se je izkazalo, da je treba zadnji trenutek se marsikaj postoriti, pa smo morali pljuniti v roke, srcni utrip se je temu primerno povecal, rdecica se je znasla na licih (ne le mojih) in ko so se zbrali se godbeniki, smo zaceli s slovesnostjo.
Po Pravilih gasilske sluzbe seveda. Najprej pozdrav, govori, priznanja, predaja kljucev in nato blagoslov. Ta gospod je topolski rojak z doktoratom (veliko ve

) in svoje znanje rad deli tudi z drugimi

. Rad je tudi v srediscu pozornosti, tako da je po mnogih govorih sklenil, da bomo najprej zapeli. Pa smo. Potem je malo govoril, malo smo brali, malo peli in ravno, ko je pokimal poveljniku esalona, naj gasilce postroji, ta je zatulil MIR-NO!, gospod je pomocil v blagoslovljeno vodo, da bi avto "pozegnal", se je nas novopeceni sofer usedel v avto, prizgal sirene in odpeljal. Gledali smo ga in po nekaj tihih JA, KAM GRE PA ZDAJ? - NE VEM!, je tudi gospod opazil, da ga ni vec in na glas vprasal JA, KAM JE PA ZDAJ SEL? In dodal: "No, bomo pa eno zapeli." Pa smo jo, pa ne samo ene, temvec vec. Medtem je nas vrli predsednik skusal priklicati sina po mobitelu, ki ga je ob tej priliki izklopil, tako da se je rocno podal po vasi za pobeglim voznikom. Jaz sem na odru zamenjala vse odtenke rdece, godbeniki spodaj so se navihano smejali, praporscaki so se skrili za zastave in smejali, gasilci v stroju so brundali in se sprasevali: Ja, kam je pa sel? A je kje gorelo?, avtor protokola je moral pa kar v notranje prostore na stol sedet, da je zdrzal. Medtem se je se vedno razlegala pesem, ki je pocasi pojenjala tudi pri nasem doktorju teologije, tako da je cez cas vprasal: "A pa bo nazaj prisel?"
Pa je, potem smo zadevo skusali cim bolj dostojanstveno speljati do konca. Je bilo kar tezko ob tako nasmejanih obrazih ... Avto smo le blagoslovili z vodo, pospricali se s sampanjcem. Potem je pa nas zupan, ki je sicer zelo komunikativen, vendar ni tako seznanjen s protokolom, zacel dajati kozarce s sampanjcem se praporscakom

... No, saj so bili veseli ... Pa so jim jih drugi gasilci pobrali.
Avto pa se je tokrat ponovno odpeljal na preizkusno voznjo. Sirene so bile kar nekoliko tisje ... Gasilci so dobili dovoljenje za razhod, tistim, ki jih je zanimala notranjost pa ... avta in soferja spet ni bilo. Potem je le prisel. V svoj zagovor je povedal, da mu je vodja protokola povedal, da po Mirno lahko spelje, in dodal, da se mu je na sredi vasi le cudno zazdelo, kako to, da je on ze speljal, pa se blagoslovljen ni bil avto ...
Ampak nam bo pa to ostalo v spominu. Nasmejali smo se vsi. Slike si lahko ogledate tudi na
http://www.pgd-topole.si/index2.html.
Kot receno, na voljo bodo tudi posnetki. Sedaj premisljujemo samo se o himni:
Lepa si, lepa, roza Mar... - Ja, kam gre pa zdej? Bo dobra

Znanost se ni začela z nami.