GASILSKE ŠALE in ANEKDOTE

[Oskar]

PONORELA KRAVA

Anekdota

Bilo je spomladi leta 2000 okrog devete ure dopoldan, ko je na poklicni enoti v Mariboru zazvonil telefon za klic v sili 112. Neki občan iz Miklavžu na dravskem polju je sporočil , da po vodnem kanalu Maribor-Zlatoličje plavata dve kravi. Vodja izmene je določil štiričlansko ekipo za reševanje na vodi. Poleg mene sta bila še dva Jožeta, Gojčič in Kurade ter Beno Donko. Na pot smo se odpravili z vozilom za reševanje na vodi in tehničnim vozilom z dvigalom. Aktivirali smo še prostovoljne gasilce iz Miklavža , ki tudi imajo čoln za reševanje na vodi.
Niti v sanjah si takrat nisem zamišljal , kaj vse bomo ta dan še doživeli. V začetku je kazalo, da bo kljub redki in nenavadni reševalni akciji, potekalo vse gladko. Čoln smo splovili pri mostu čez kanal v Miklavžu. Isto so takoj za nami storili tudi domači gasilci. Opremili smo se z reševalnimi vrvmi, ter se zapeljali nizvodno po kanalu v smeri elektrarne Zlatoličje. Kaj hitro smo dohiteli že zelo izmučeno kravo, ki je plavala kar po sredini kanala. Očitno je poskušala sama na breg, a ji to zaradi strmine in spolzkega betona ni uspelo. Krava je bila težka približno 400 kilogramov. Skupaj z sotrpinko , ki je plavala še kakšnih 300 metrov nižje je padla v kanal pri goveji farmi v Miklavžu , ki je lucirana tik ob vodi.
Kaj hitro mi je uspelo vreči kravi zanko na rogovje. Privlekli smo jo do roba kanala, kjer jo je dvigalo potegnilo na breg. Strojnik Jože Gojčič je to ob pomoči delavcev farme opravil zelo dobro.
Problemi so se pojavili , ko sva z sodelavcem priplula do druge krave. Takoj nama je dala vedeti , da se z najinim početjem ne strinja. Zaganjala se je z glavo, na kateri je imela dva ostra rogova , v gumi čoln. Po več poskusih krave , da naju potopi in ob pomoči čolna gasilcev Miklavža nam je uspelo natakniti zanko na rogovje. Privlekli smo jo do roba kanala. Krava se je obupno otepala nadete vrvi. Splezal sem na breg, kamor mi je Jože vrgel vrv. Reševalna vrv je bila dolga 25 metrov. Ko se mi je pridružil še sodelavec in sva vrv napela je krava takoj začutila pomoč in pričela lesti po kamnitem bregu. No , sem si mislil, ne bomo potrebovali dvigala, vendar sem se krepko zmotil. Ko je podivjana žival prikorakala na vrh pa se je zgodilo. Z sklonjeno glavo in z vso silo se je pognala proti meni. Prizor je spominjal na bikoborbe. Sam ne vem kako mi je uspelo odskočiti. Naenkrat me je vrglo preko škarpe v koruzno njivo. Krava me je oplazila le po kolenu leve noge. Vrv sem še vedno trdno držal v rokah. Z Jožetom sva vlekla na vso moč in poskušala ustaviti ponorelo kravo , ki je lomastila naprej po koruzni njivi. Po kakšnih 50 metrih sva ob robu njive zagledala nekaj akacijevih dreves. Uspelo nama je nekako oviti vrv okrog prvega drevesa in žival je morala obstati. Divjala je še naprej in vrv se je ovijala okrog debla. Končno smo si oddahnili.
V kolenu sem čutil rahlo bolečino. Pridružila nam se je neka gospa iz farme , ki nam je zagotovila , da bodo kravo naložili na traktorsko prikolico in jo odpeljali na farmo. Spomnim se , da sem gospo opozoril , da je krava nevarna in naj obvestijo veterinarja , ki ji bo dal kakšno pomirjevalo.
Pospravili smo opremo in se napotili proti domu. Napisal sem poročilo in z sodelavci smo še enkrat analizirali uspelo akcijo reševanja ponorele krave. Popoldan, takoj po kosilu sem opazil, da mi koleno vedno bolj zateka. Vodja izmene mi je predlagal pregled v bolnici. Na dvorišču sem se pridružil reševalnem vozilu , ki se je bilo na poti v bolnico. Sedež reševalne enote se je pred nekaj meseci preselil v našo stavbo. Med potjo sem se pogovarjal z zdravstvenima tehnikoma in jima na kratko opisal kravji rodeo, ki sem ga doživel dopoldan. Pa mi pravi reševalec, da sem jih odnesel še kar dobro, saj so pred kakšno uro vozili v bolnico moškega , ki mu je neka krava v kraju Loka poškodovala glavo in rebra. Takoj sem ugotovil , da je to »naša« pobesnela krava. Pozneje sem zvedel , da je pri nalaganju pobegnila delavcem farme in se napotila proti magistralni cesti Maribor – Ptuj. V naselju Loka se je zapletla na nekem dvorišču v verigo domačega psa čuvaja. Moški je slišal lajež in prišel na dvorišče. Poskušal je kravo rešiti verige. Niti slutil ni , da ima opravka z nevarno živaljo. Pri tem početju ga je krava napadla in poškodovala. Poklicali so reševalce in policijo. Moškega so preko okna rešili na drugo stran hiše in ga oskrbeli. Nekako so z ovirami zaprli dvorišče , kjer je verjetno krava končala svoj uničujoči pohod.
V bolnišnici so mi pregledali koleno in mi nadeli mavec. V bolniškem staležu sem bil 14 dni. Moje pripovedi pa še ni konec. Po nekaj dneh me je doma obiskal moj prijatelj Jože Protner, takratni podžupan občine Maribor. Ko je slišal mojo zgodbo, se je pričel smejati, saj se je spomnil pripovedi svojega kolega župana občine Starše Vilija Ducmana. Le ta mu je pripovedoval, kako se je pred dnevi peljal iz Miklavža proti Loki. Sredi polja je srečal dva moška , ki sta imela v roki palice in tekla po cesti. ustavil je avto in ju vprašal , če lahko kaj pomaga. Oba sta prisedla in mu povedala , da lovijo kravo, ki je pri nalaganju pobegnila ter še dodala da sta iz mariborskih zaporov. Farma je namreč last Vzgojnega zavoda Kozjak, ki dela pod okriljem mariborskih zaporov. Županu je postalo zelo nelagodno. Komu pa ne bi. Kar oddahnil si je ko sta »lovca« na kravo izstopila v Loki. Protner je šele takrat v celoti verjel pripovedovanju kolega Ducmana.
Ko sem se vrnil na delo v gasilsko enoto so mi sodelavci podarili okvirjeno fotografijo na kateri je bil jezdec na kravi. Potrudili so se in z fotomontažo jezdecu nadeli moj portret. Zatem nekaj časa nisem jedel govejih zrezkov. Dokončno pa sem kravi odpustil , ko sem prejel od zavarovalnice nekaj denarja za prestani strah in bolečine. Moram pa pošteno zapisati, da me med intervencijo ni bilo nič kaj strah le pozneje , ko sem razmišljal kaj bi bilo če bi me zadela z rogovjem , mi je spreletel srh.
Živemu človeku se vse zgodi, če si pa gasilec pa še toliko več !!

[matjaž]

[Mitja Gregorič]

V Ameriki so pa gasilci res hitri




LP Mitja

[Mitja Gregorič]

Francoski odgovor ameriškim kolegom.





LP Mitja

[Gost]

Podzemno - nadzemni hidrant?!
Novi časi, novi standardi.

[Milan Dubravac]

Brez komentarja

[Mateja]

Gospod srednjih let klice na ljubljanski meteoroloski zavod: "Samo sporociti Vam hocem, da gasilci ze dve ure iz moje kleti pumpajo vase delno oblacno vreme.

[Mateja]

Pred gasilskim domom dezurni gasilec ravnokar ogleduje na novo zloscen gasilski avto, ko pride mimo mali fantic, ki ima na sebi pravo gasilsko celado, ob sebi pa vodi psa, na katerega ima privezan rdec vozicek.
"O, fantek, kaj pa delas?" ga vprasa gasilec prijazno.
"Jaz sem poveljnik, to je pa moj gasilski avto."
Gasilec si "avto" natancno ogleda ter opazi, da je vozicek privezan za pasje spolovilo.
"No, moj poveljnik, nic ti nocem reci, samo, se ti ne zdi, da bo sel tvoj gasilski avto hitreje, ce bi vozicek privezal psu za ovratnico?"
"Ja, gotovo imate prav, samo potem pa sirene ne bi imel vec!"

[Gregor K.]

Se spravita mož in žena k "telovadbi". Mož, zaveden gasilec, predlaga ženi, da se igrata kar po gasilskih komandah. Pa reče: " Ko rečem 1, se slečeš, ko rečem 2, se uležeš na posteljo, ko rečem 3 daš noge narazen." No, in tako nekaj časa telovadita, nakar se žena zadere: "4!!!"
Vpraša mož začuden:" Kaj pa je to za ena komanda???"
Žena odvrne: " Podaljšajte cevi in povečajte pritisk!"

[Mitja Gregorič]

Zanimiv primer za tehnično reševanje... !


LP Mitja

[DREJA]

No da vam povem eno štorijo o našem kresu. Dogajalo se je na dan kresovanja leta 2003.
Po dolgem času smo se dogovorili (seveda sami gasilci - stari od 18 - 25 let) kje in kako bomo postavili kres. In res prostor smo dobili na privatni zemlji enega od članov - oz. njegovih starih staršev, tudi material zanj so nam dali. Tako smo začeli postavljati kres v ponedeljek popoldan in končali s postavitvijo naslednji dan. Bilo nas je vedno okrog 8 kandidatov. Res je bil lep kres, velik cca. 2 metra, čisto dovolj velik. (škoda ker ga nisem slikala )Pa vendar ni šlo vse po načrtu. Zvečer preden smo se odpravili v dolino smo še nekateri dejali da bi bilo dobro če ga malo zastražimo , ali pa vsaj naj nekdo zjutraj pride dežurat. A žal ni bilo kandidata ker smo večina bili v službah. "Pa saj ni panike, saj ne bo nič!" smo dejali. In tako je prišla sreda, nakar dobim v službo telefonski klic : " Ej, stara, kres so nam podrli!"
Rahlo mi je ven vrglo... " A je..... ga bomo že nazaj postavili!" Ker nam niso nič pobrali, bi še šlo...
Ni bilo tega pol ure, dobim nov telefonski klic...Ne boste verjeli kaj se je zgodilo....
Ukradli so nam kres
Ampak niso ga nam ukradli ostali mulci ki so v bližini tudi postavljali kres, ne...
Prišli so... z velikim bagerjem in tovornjakom...KOMUNALCI!!!!
Za znoret, ampak jst nisem mogla nič, ker sem bila v Ljubljani...
Ko pa sem prišla končno domov pa sem zvedela kako je do tega prišlo...
En zatežen sosed (KRETEN!! ) je prijavil, da MI NIMAMO PRIJAVLJENEGA KRESA!! Pa še nič ni bilo na njegovi zemlji...
Višek vsega pa je bil...zraven so bili tudi policaji(pojma niso mel , čigav je kres), s katerimi smo drugače v dobrih odnosih, če bi se slučajno upirali. Ampak žal ni bilo nobenega od nas in so ga lepo odpeljali na deponijo.
Ko je direktor komunale ugotovil komu je odpeljal kres, se pa cel dan ni hotel oglasiti na telefon
In tako tudi drv nismo dobili nazaj.
Ampak smo se hitro znašli, in smo na hitrco postavli, s pomočjo nekega prijaznega občana ki nam je pripeljal nekaj odpadnih drv in palet, nov, sicer manjši kres, ki pa je gorel do jutra
No konec koncev smo pa le imeli kres, zjutraj pa smo se direkt iz kresovanja odpravili v hribe in uživali na toplem sončku...

Tako, da se boste nasmejali, kajti mi smo se do solz....
(Seveda sledi tožba...heheheh-kraja je kraja)

[Gregor K.]

Šala:

PO PREDPISIH
"Halo, je tam gasilska brigada?"
"Ja, želite?"
"Prosim, če pridete takoj...."
"Bonton zahteva, da se najprej predstavite! Povejte nam vaše ime? Kdo kliče?"
"Janez Koren... toda, nujno je!"
"Od kod kličete?"
"Iz telefonske govorilnice, ampak..."
"No, zdaj mi pa povejte naslov!"
"Govorilnica je v Cojzovi ulici..."
"Ne naslov govorilnice, ampak vaš naslov, prosim!"
"Jaz nimam več naslova! Tako mečkate, da mi je že zgorel!"

[Gregor K.]

Še ena iz akcije


ZOBJE
Gasilec pri požaru poskuša rešiti starejšo gospo. Gasilec na lestvi, spodaj razpeta plahta, gospa na balkonu.
"No, gospa, sedaj pa stisnite zobe, primite me za roko, nato pa se bova spustila po lestvi."
"O potem moram pa nazaj v stanovanje. Zobe imam v kopalnici."

[Gregor K.]

PONUJENA POMOČ

Vaški župnik pade v veliko gnojno jamo in se začne pogrezati. Vaščani, ki to vidijo, takoj pokličejo gasilce, ki pridejo, toda župnik jih zavrne z besedami: "Meni bo že ljubi Bog pomagal."
Gasilci odidejo, župnik pa se pogreza še naprej. Vaščani še enkrat pokličejo gasilce, vendar jih župnik spet zavrne: "Meni bo že ljubi Bog pomagal."
Gasilci skomignejo z rameni in odidejo.Toda stiska je vedno hujša, župnik je že do vratu v gnojnici in vaščani pokličejo gasilce še tretjič. Župnik jih z istimi besedami zavrne še tretjič.
Potem ko gasilci dokončno odidejo, župnik utone. Pride v nebesa, kjer ga Bog vpraša: "Kako to, da si utonil?"
Župnik očitajoče reče: "Mislil sem, da mi boš pomagal..."
"Saj sem ti trikrat poslal gasilce, pa si jih zavrnil!"

[Gregor K.]

PRIPOMBA

Na praznik gasilskega društva je spregovoril tudi župan in med drugim izrekel tudi pripombo:
"Te naše gasilske črpalke in cevi lahko primerjam z starejšimi devicami v naši vasi. Stalno so pripravljene, pa si jih nihče ne poželi!"