metodg – zelo dobro in zelo aktualno vprašanje! Vprašanje, ki buri slovenske gasilce že kar precej časa. Čestitam za vprašanje! In pohvala vsem, ki so se konstruktivno vključili v debato.

Odgovori na anketo so v okvirih, ki bi jih pričakoval, če bi sam postavil tako ali podobno vprašanje. Število 16 odgovorov res ni referenčna številka, menim pa da je notranja razporeditev zelo blizu realnosti. Škoda, da ni odgovorilo več gasilcev.

Odgovori in mnenja, ki sledijo marsikdaj niso na nivoju vprašanja. Če binep samo 8 ur po postavljenem vprašanju odgovori, da v njihovem PGD nihče še ni dobil ničesar, je to stvar vodstva društva in naj se vpraša o njegovi kvaliteti.

Za čas porabljen na intervenciji zagotavlja nadomestilo država (občina). Treba je le pravilno pripraviti zahtevek in ga predložiti. Administracija pa je gasilska šibka stran. Morda se tudi Gasilska zveza Slovenije, kot krovna organizacija, pri tem vprašanju drži preveč ob strani. Pa o tem nekoliko kasneje.

Izobraževanje tako poklicnih kot prostovoljnih gasilcev urejajo izobraževalni programi. Izobraževalne programe podpiše minister pristojen za gasilstvo (minister za obrambo), torej imajo ti programi veljavnost javne listine in so javno veljavni. Torej ima izobrazba oziroma usposobljenost pridobljena po teh programih javno veljavo, so verificirani kot se nekateri izražajo.

Usposabljanja prostovoljnih gasilcev v Republiki Sloveniji izvaja Gasilska zveza Slovenije. To se dogaja ali v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu ali pa v okviru gasilskih zvez po Sloveniji. Nesporno je razpršitev izobraževanja po terenu dobrodošla, saj se takega izobraževanja (načeloma v večernih urah, sobotah in nedeljah) prostovoljci lažje udeležijo.

Za teoretični del tako ni problema. Težje je z opravljanjem zahtevnejših vaj, ki potrebujejo posebno opremljenost, objekte ali druge naprave za vaje. Nihče ni navdušen, da bi mu v njegovi stanovanjski hiši simulirali požar in zadimili nekaj prostorov. Imeti je treba pač ustrezne objekte. GZS to dobro rešuje s sobotnimi vajami v ICZR na Igu. Tečajniki, ki so opravili tečaj (zlasti teoretični del) v domačem okolju imajo priliko delati v posebnih razmerah, pod posebnimi pogoji tisto, kar doma pač nimajo prilike.

Res je, da zakon predvideva, da pristojno ministrstvo ustanovi gasilsko šolo. Ustanove pod tem nazivom v Sloveniji ni. Sprašujem pa se ali je pomembno ime institucije ali njena vsebina (dejavnost).

V Sloveniji smo imeli po drugi svetovni vojni tri ustanove z imenom gasilska šola: v Železnikih in Medvodah (za prostovoljne gasilce) in na Vojkovi v Ljubljani (za poklicne gasilce) Od vsega ni ostalo nič.

Arhiv šole za poklicne gasilce hrani Policijska akademija v Tacnu (bila je setavni del Izobraževalnega centra Organov za notranje zadeve), od arhiva iz Železnikov in Medvod je nekaj ohranjeno parcialno. V ICZR imamo nekaj učnih pripomočkov iz Medvod. Hranimo jih kot dragocen spomin na kvalitetno šolo, ki je po svoji kakovosti v svojem času presegala večino gasilskih šol v takrat porušeni Evropi.

Zakaj sta preminuli šoli v Železnikih in Medvodah mi ni znano. Morda bo o tem spregovoril kdo, ki je to šolo obiskoval ali pa je v njej delal kot učitelj ali inštruktor. Gasilci slovimo kot marljivi in dobri gospodarji – to lahko trdim in to dokazujejo vsa gasilska društva (malo denarja, obnovljeni ali novi gasilski domovi, oprema itd). Ali je na višjih nivojih kaj narobe? Če pogledam seznam: Železniki, Medvode, Debeli rtič, Volparija, Pacug, Lucija, Travna gora… kam pelje pot? No to pa ni več izobraževanje, to je ekonomija.

Za izvedbo usposabljanj je Gasilska zveza Slovenije dobro poskrbela. Predavatelji in inštruktorji imajo v večini primerov opravljene specialnosti predavatelj in inštruktor. Tako zagotavlja GZS ustrezen nivo tečajev. Skrb za šole, ki so tozadevno »pooblaščene« je torej odveč (Drago objava 10. okt. 2002 ob 10:4. Predavatelji in inštruktorji so usposobljeni za prenos znanja. Bolj me skrbi obseg in temeljitost znanja. Koliko smo poenoteni, da vsi enako poučujemo. Mislim, da nam manjka aktiv gasilskih predavateljev. Ne splošen množičen aktiv, aktiv po strokovnih vsebinah, kjer bi si predavatelji občasno izmenjali mnenja in se uskladili. Izmenjali bi si tudi gradiva in učne pripomočke (na primer folije za grafoskop, o power pointu si še ne upam govoriti)

Imel sem srečo in sem obiskal več gasilskih šol po svetu. Nemogoče je primerjati razmere v različnih okoljih med seboj. Predvsem gospodarska ureditev, gospodarska moč – torej kapital (in ne politična ureditev) je tista, ki igra odločilno vlogo tudi pri organiziranju gasilskih šol.

Če povežem to kar sem sam videl, o čemer sem se sam pogovarjal in to kar mi pripovedujejo gasilski svetovni popotniki je veliko razlik. To kar poslušam doma, kako je v tujini, je pripovedovanje delne resnice. Pripovedujejo mi zgolj tisto, kar jim je všeč, ostalo so preslišali ali pozabili.

V Združenih državah Amerike imajo poklicne in prostovoljne gasilce. Oboji so enako cenjeni. Pri prostovoljnih gasilcih pa ni član tisti, ki se včlani in plačuje članarino ampak tisti, ki članske dolžnosti izpolnjuje. Da se prostovoljnemu gasilcu v ZDA prizna članstvo v tekočem letu mora biti na 80% vseh vaj in na 60% vseh intervencij. Torej ne poznajo »dopisnih članov«. In ni ga prijatelja v gasilskem društvu, ki bi zamižal na eno oko in drugemu priznal eno samo manjkajočo vajo. Te pač ni bilo – sorry.

Neaktivnost oziroma manjkajoče leto pa ni le manjko pri nabiranju let za značko dolgoletne aktivnosti - torej pri častnih zadevah. Tudi razne ugodnosti usahnejo. Tako po 50 letu starosti in 25 letih aktivnega dela v prostovoljnem gasilstvu dobi prostovoljni gasilec v ZDA penzijo. Ne napačno razumeti. Tudi sam sem na široko odprl usta. Kdor izpolnjuje pogoje dobi od države kot zahvalo za opravljeno delo 50$ (dobrih 10.000 SIT) na mesec. Ni veliko – za pivo v gasilskem domu je pa le. Lahko pa slišiš: »Te pač ni bilo – sorry.«

Gasilci se v ZDA usposabljajo v gasilskih šolah, ki jih po posameznih državah organizira EMA (Emergency Management Agency – podobno kot pri nas Uprava RS za zaščito in reševanje). Čas prebit v teh šolah je izključno njihov prosti čas.

V centralni šoli je spomenik gasilcem, ki so umrli na intervencijah. Vsako leto spomeniku dodajo kovinsko ploščo z imeni v prejšnjem letu na intervencijah umrlih gasilcev. Če se kjerkoli v ZDA smrtno ponesreči gasilec spustijo zastave ob tem spomeniku na pol droga. Naš spremljevalec je žalostno pripomnil »Zadnjih pet let nisem videl teh zastav na vrhu drogov«. V ZDA je veliko mrtvih med gasilci (100 do 150 na leto, 11. september 2001 pa je izjema).

Švedska nima prostovoljnih gasilcev, kot mi, Nemčija ali Avstrija. Tam so ''part time firefighters'' – torej gasilci za delni čas. Usposobijo se v eni od 4 švedskih gasilskih šol. Te šole so povezane med seboj pod okriljem Švedske reševalne agencije.V svetu jih uvrščajo med najboljše šole za gasilstvo in reševanje. Gojenci teh šol so poklicni gasilci (full time firefighters) ali pa ''part time firefighters''. Ti se usposabljajo podobno kot naši oporečniki v Sežani. To je nekako njihov dolg državi, ker ne služijo v vojski. Po usposabljanju je njihovo delo v gasilstvu obvezno, pogodbeno dobivajo finančno nadomestilo za pripravljenost – delo na intervenciji je obveza. Izmikanje je kaj hitro ugotovljeno in tudi primerno kaznovano. (Pravna država).

Tako organizacijsko, kot tudi po opremljenosti se najlažje primerjamo z Avstrijo in Nemčijo. Vsaka dežela v Avstriji ali Nemčiji ima svojo deželno gasilsko šolo. V gasilski šoli ima pogosto svoj sedež tudi deželna gasilska zveza. Večinoma so to novi moderni objekti. Število zaposlenih v teh gasilskih šolah je tolikšno, da opravijo večino pouka sami, zunanje sodelavce angažirajo samo posebne predmete (prva pomoč). Vse gasilske predmete predavajo in vadijo sami.

Večina teh šol zatrjuje: »Ko gojenec prestopi naš prag, mi prevzamemo zanj vso skrb«. Torej sta bivanje in prehrana v šoli brezplačna. In naši obiskovalci so navdušeni, tam je vse zastonj, mi pa ubogi reveži plačujemo vse sami.

To ne drži v celoti. Nekdo mora plačati bivanje gojenca v gasilski šoli. To je država. Deželna gasilska zveza dobi od države določen denar (tudi GZS dobi od države določen denar) in s tem denarjem plačuje stroške bivanja gojencev v gasilski šoli ali dobaviteljem hrane (marsikje nimajo svoje kuhinje). Seveda je tako manj denarja, ki ga deželna gasilska zveza lahko razdeli gasilskim društvom. Tako se finančni krog zapre. Kosilo (strošek) je plačano; pri tem pa se ne sprašujejo kdo plača, deželna gasilska zveza ali prostovoljno gasilsko društvo; gre za isti denar, samo pot je drugačna.

Centralno plačevanje stroškov bivanja v gasilskih šolah pa vpliva na red v gasilski organizaciji. Gasilsko društvo se ne more izgovarjati na pomanjkanje denarja za izobraževanje, na druge nujnejše investicije in je dolžno poslati člane na usposabljanje – saj je plačano s strani deželne gasilske zveze. Gasilsko društvo, ki ima določeno kategorijo MORA imeti ustrezen kader. Ta kader se MORA šolati. Če gasilsko društvo ne izpolnjuje pogojev se ga opozori, nato pa se mu zniža kategorija. Torej se mu zmanjša denarna pomoč za delovanje in opremljanje. Enostavno država preko deželne gasilske zveze udari gasilsko društvo po žepu. Tam pa najbolj boli. Meni to močno diši (smrdi) po diktaturi.

Udeleženci na usposabljanjih žrtvujejo svoj prosti čas (dopust). Kadar smo se z Avstrijci ali Nemci o tem pogovarjali je bil odgovor kratek in jasen: »Saj so vendar prostovoljci, torej je jasno – prosti čas«.

V gasilski šoli v Celovcu mi je ob neki priliki, ko smo o tej temi razpravljali, vodja šole omenil, da kateri od delodajalcev »daruje« svojemu delavcu kakšen prost dan. Vendar zavarovalnica zniža tehnično premijo, če ima delodajalec v obratu zaposlenih določeno število delavcev, ki so usposobljeni za gašenje. Zlasti gre za lesnopredelovalne obrate.

In spet je sklenjen krog. Kot lastniku žage se mi splača dati delavcu prost dan, ker bo prinesel spričevalo, da je gasilec. Jaz bom nesel spričevalo na zavarovalnico, ta pa mi bo znižala požarno premijo in strošek prostega dne se mi povrne. Enostavna računica.

Usposabljanje traja sicer pet dni. En dan daruje delodajalec, ostale štiri pa še vedno prostovoljni gasilec vzame od svojega dopusta. Delodajalec pa ima nižjo zavarovalno premijo – torej manjše stroke. Kapitalistični računi – koliko manjka našim mladim kapitalistom do tega znanja?

Spominjam se pogovora v eni od bavarskih gasilskih šol. Ko sem omenil, da pri nas najbolj intenzivno delamo prav ob sobotah (prostovoljni gasilec žrtvuje prosto soboto in ne delovni dan), me je vodja šole takoj prekinil:«O tem nikar ne govorite pri nas. Naši prostovoljci hočejo tudi šolanje ob sobotah. Toda mi zaposleni v šoli si želimo prostih sobot. Pri nas so sobote proste za vse, tako za prostovoljne gasilce kot za nas in pika«.

Ko sem vstopil v gasilsko društvo mi je takratni poveljnik lepo povedal:«Vidiš dečko; res smo prostovoljci, vendar sta samo pristop in izstop prostovoljna, vse ostalo pa so dolžnosti. Eno prostovoljno dejanje si že izkoristil ko si pristopil. Še vedno pa ti ostane izstop«. In tako sem postal prostovoljni gasilec in še vedno hranim drugo prostovoljno dejanje.

Meni osebno je čisto vse eno kdo mi gasi hišo ali kdo me rešuje. Ali so to poklicni ali prostovoljni gasilci. Pričakujem samo strokoven pristop in dobro opravljeno delo. Požarna in tehnična varnost ne sme biti privilegij večjih krajev z večjimi poklicnimi gasilskimi enotami. Dolžnost gasilske organizacije je, da poskrbi, da je na območju vse države požarna in tehnična varnost enakomerno porazdeljena, glede na oceno ogroženosti.

Žal je pri nas miselnost drugačna. Preberite članek v Gasilcu (maj 2002 stran 177) kjer pisec ne ve na katerem usposabljanju je bil (kdo je bil organizator), čigav je bil inštruktor, ki mu je povedal kakšne neumnosti je počel in se prizadeto in užaljeno sklicuje, da ni poklicni gasilec in zato ni kakorkoli zakonsko obvezen, ker je le ubogi prostovoljec… Zakoni govorijo drugače.

V tujini bi pisca takega članka deželna gasilska zveza (poveljnik) povabila na razgovor in mu verjetno razložila, da ni osvojil potrebnega znanja in mu odvzela spričevalo. Tudi druge šole odvzamejo spričevalo (diplomo) če lastnik kasneje v praksi ne izkazuje potrebnega znanja ali strokovnosti.

V zvezi s finančnimi nadomestili prostovoljni gasilci kronično tožimo. Nihče nas ne razume. Tu gre tako za nadomestila za izobraževanje kot tudi za nadomestila za čas prebit na intervencijah. Pri izobraževanju je lažje. To je načrtovano , intervencija je nenadna. Logično je, da delodajalci niso navdušeni nad nenapovedanim odhajanjem delavcev, pa čeprav gre za gasilsko intervencijo. Nadomestila, ki jih po predložitvi zahtevka, dobijo od države - občine (z določeno zamudo) jim pogosto ne nadomestijo v celoti izpada. Pogosto raje globoko požrejo in stroške nosijo sami kot da se ubadajo z administracijo.

Drugačna pa je slika, ko se pokaže, da posameznik (gasilec) izkorišča odhode na intervencijo, ali ko le ti postanejo nerazumno pogosti.

Pa niso le delodajalci ali občinski uradniki tisti, ki komplicirajo pri izplačilih nadomestil.

Na mizi mi leži dokument Gasilske zveze Ljubljana »Zahtevek za nadomestilo za čas sodelovanja pri gasilskem reševanju za osebe v delovnem razmerju«. Gre za posredovanje gasilskega društva dne 3. 12. 2002 v času od 13:22 do 22:00, ko se je delno porušil objekt ob Kapusovi ulici v Ljubljani in pokopal enega delavca. Alarm je sprožil regijski center za obveščanje Ljubljana. Torej gre za nadomestilo za popoldanski »šiht«. Zahtevek delodajalca znaša 11.627,30 SIT (nadomestilo brutto osebnega dohodka).

Na omenjeni intervenciji je poveljnik Gasilske zveze Ljubljana ukazal gasilskemu društvu, naj pripravi in izvede osvetljevanje kraja nesreče, ker se je približevala noč. Isti poveljnik je v rešitvi zahtevka za refundacijo v opombo zahtevka napisal: » V osnovi ni bilo potrebe, ker so bile enote okrog 15. ure razpuščene, za razsvetljavo s strani GD xxx (izpuščam ime), pa bi lahko ostali člani, ki niso bili delovno obvezni!«

Ne bom razlagal, da je bilo na kraju intervencije blatno, da so bili vsi razviti kabli umazani, da je bilo po vrnitvi v gasilski dom veliko dela s čiščenjem opreme itd. Vem pa , da se šteje za trajanje intervencije čas od prejema znaka (alarma) pa vse do takrat, ko je oprema spet na svojem mestu in pripravljena za ponovno intervencijo. Tako razlaga zavarovalnica v zvezi z nezgodnim zavarovanjem članstva na intervenciji.

Ni bila občina, občinski birokrat tisti, ki je zavrnil refundacijo, pač pa je izvoljeni gasilski funkcionar dal mnenje, da refundacija (torej občinski denar) ni upravičena, čeprav je šlo za izpolnitev prav njegovega povelja. Lahko bi rekli da je prodal »gasilski obraz« za 11.627,30 SIT. Tu pa se pričnejo vprašanja o mentalni higijeni.

Osebno sem mnenja in se ga tudi sam držim: » Član gasilskega društva sem prostovoljno. Naloge, ki mi jih naložijo predstojniki (poveljnik, predsednik, organi društva) so moja obveza – moram jih opraviti. Svoje aktivnosti uskladim z delovnim časom tako, da aktivnosti za potrebe gasilskega društva opravim v svojem prostem času«. Ostala mi je še ena prostovoljna odločitev v gasilstvu – izstop iz gasilskega društva. Upam da jo bom izkoristil, ko bodo v matično knjigo vpisali mojo smrt.

Malo (morda tudi preveč) sem se razpisal. Rad bi, da bi slovenski prostovoljni gasilci gledali na zahteve bolj optimistično. Da bi se nehali smiliti sami sebi. Morda bi bilo najbolj potrebno, da bi se začeli sami sebe spoštovati, spoštovati tako kot to glede na svoje delo in vložek v splošno dobro opravimo. Rezultat samospoštovanja bo ,da nas bodo spoštovali tudi drugi. Jamrovca, ki ždi v kotu in jadikuje nihče ne spoštuje; pokončnega in ponosnega (pa ne domišljavega), ki se zaveda svojih kvalitet spoštujejo vsi.

Svojo javno podobo si oblikujemo sami. O tem pa naj razmislijo tudi tisti na forumu, ki ne prenesejo kritike, ki uporabljajo nizke udarce, ki s svojim pisanjem mečejo slabo luč na vesoljno slovensko gasilstvo.

Metlo v roke in začnimo na svojem pragu. Jaz sem že začel.